"Nina, na enem paralelnem svetu si ti prostitutka!"

Hm...saj ne vem, ali me te besede žalijo ali odpirajo novo debato, katere korenine segajo v davni mesec julij letošnjega leta. Večerna vožnja iz turističnega Krka se je nenadoma spremenila v razpravo med bratoma. "Ali obstaja paralelni svet? Kaj je sploh to? Kje je znanstvena podlaga in kje otipljivi dokazi? Koliko različic vsakega od nas torej obstaja?" Na koncu enotnega zaključka ni bilo. Me je pa utrudilo.

Torej, glede na moje razumevanje (ki je bilo naporno, saj nisem naravoslovec, filozof pa tudi ne), je logika približno taka: Vse izhaja iz dejstva, da je vesolje neskončno. V njem obstajajo številne dimenzije, svetovi. Med njimi so črvine oz. prehodi, preko katerih je možno priti v drug svet, kjer obstaja vse enako kot v tvojem svetu, le življenje poteka drugače. To pomeni, da če sem se v tem svetu odločila za poklic zdravnice, sem v paralelnem življenju lahko tudi prostitutka, ja. :)

Druga ponazoritev je s pomočjo odločitev. Z vsako odločitvijo, ki jo sprejmeš, se bo tvoje življenje obrnilo v dve smeri. Tisti dve se bosta ob novih odločitvah nadaljevali še v dve novi življenji. Vse to nadaljevanje se začne ob rojstvu in konča s smrtjo. Poteka tudi ob najmanjših in nepomembnih odločitvah, na primer: ali bom pobrala šilček, ki mi je padel na tla? Eno življenje se nadaljuje s tem da ga poberem, v drugem, paralelnem svetu, istočasno še vedno leži na tleh.

Tretja, in meni osebno najbolj razumljiva razlaga, pa je s pomočjo frekvenc, ki jo v svojih knjigah uporabi Castaneda. Svet v katerem smo, oddaja frekvenco, s katero smo bitja na tem svetu usklajena. Zato doživljamo isto realnost, okolico, dogodke. Če bi človeku frekvenco spremenili, bi ugledal drugo dimenzijo in drugo zavedanje. Ostal bi na istem mestu, spremenil pa bi se potek dogodkov, realnost,...

Sama nisem velik pripadnik filozofskih, budističnih in podobnih teorij. Prav tako nisem pretirano znanstveni navdušenec. Moram pa priznati, da me je ta teorija nekako pomirila.  Vedno sem namreč razmišljala o posledicah svojih odločitev, predvsem o tistih pomembnih, za katere se mi je zdelo, da se nisem najbolje odločila. Tolaži me ideja, da nekje v tem vesolju doživljam drugačne posledice, živim drugačno življenje. Prav gotovo v principu nasprotujem vsem vaškim tercialkam. Mogoče sem metalka. Ali pa modna oblikovalka. Nekje pa imam prav gotovo štiri otroke! :)

Druga polovica poker igralca!

"Kaj pa lahko naredi z igrami na srečo?! Še vsakemu se je zgodilo, da so izgubili vse! Slej kot prej bo zapravil vse imetje. Pazi, sreča se bo zagotovo obrnila proti njemu!" Besede, stavki, opozorila modrih in izkušenih starejših generacij (pa tudi kakšen osebek mojih let se najde), ki se mi vedno odvrtijo, ko komu omenim, da se moja boljša polovica ukvarja s pokrom. Tako je, kot bi poslušala pokvarjen radijo;gumb replay je zataknjen in ne glede na to, da se trudim po vseh svojih močeh, radio kar naprej ponavlja tiste svoje, tako napačne besede, ki mi kar naprej odzvanjajo v ušesih.

Zaboli me, ko mi to reče oseba, ki meni ali celo nama obema nekaj pomeni. Res je, da zaupam v njegove sposobnosti, vendar ne slepo. Pri tem me pač ni mogla voditi le ljubezen, treba je bilo dodati tudi kanček razuma, truda in poguma. Nihče od ljudi, ki poker štejejo med igre na srečo pa mu ni pripravljen prisluhniti. Ne dajejo priložnosti, da bi jih vsaj površno seznanil s to igro. Reči pokru igra na srečo je namreč kot reči jabolku mango.


No, pa da dokažem, da moje priznanje o (površinski) seznanjenosti s pokrom ni le prazen niz besed. Poker je igra razuma, matematike in statistike. Že na začetku, ob prvih dveh podeljenih kartah, je potrebnega mnogo razmišljanja in računanja verjetnosti, da igralec ugotovi, kakšne so možnosti za njegov uspeh. Če presodi da jih ni, odstopi. Računanje in odstop pridejo v poštev tudi v vseh nadaljnjih korakih. Kakor seveda tudi višanje stav in spreminjanje možnosti za zmago. Nič ni odvisno od sreče. Uspeh leži na izkušenosti, znanju in treznem razmišljanju igralca. S pravimi potezami in poznavanjem nasprotnika lahko zmaga tudi s slabimi kartami.

Prav zato pa je poker igra, ki od poteze do poteze zahteva visoko stopnjo psihične stabilnosti in čvrsto osebnost. Rezultati nihajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, pogosto brez razloga na igralčevi strani. Prav to pa poskušajo nekateri izmed njih doseči celo kariero. Postati gospodar svojega razpoloženja, svojih misli v tem poslu zagotavlja preživetje.

Nekaterim je to pisano na kožo, spet drugi to počnejo le iz pohlepa in brez vsakega znanja ter tako blatijo igro. Prav zaradi njih ima igra v družbi negativen prizvok, spada med igre na srečo, v mnogih državah pa jo na različne načine omejujejo. Vendar dobremu igralcu bo ne glede na vse uspelo. Verjamem, da tebi bo, Samo! ;)

So this is Christmas, and what have you done?

Božični prazniki v meni prebudijo vonj po cimetu in potici, spomin na skupne družinske večere ter občutek veselja ob odpiranju daril in postavljanju jaslic. Vsako leto bolj pa opažam, da je božič postal sredstvo v rokah komercialnih velikašev. Ljudje ga na žalost občutijo bolj kot breme za svojo denarnico kot stik z družino. Sodobni svet je izgubil bistvo Jezusovega rojstva-božičnega duha, prevzetega z mirom, svetostjo, ponižnostjo, ljubeznijo in sožitjem.

Je pa ta čas odličen za letne obračune. Enkrat v letu se enostavno moramo vprašati kaj vse smo storili, kaj lahko spremenimo in s čim bi morali nadaljevati. Sama se nad sabo zamislim prav na božični večer.

Letošnji rezultat je naslednji:
Ponosna sem predvsem na dobrodelnost, ki smo jo letos izkazale s pevkami. Vsakoletni obisk pred božičem v domu starejših občanov, je postal že naš običaj. Zavedati se moramo, da "vsak bo enkrat star in siv, boš vidu, tudi ti boš bil" (Trkaj). Tamkajšnji stanovalci in osebje nam vsakič izkažejo izredno hvaležnost. Ob prepevanju božičnih pesmi se mnogo kateremu od njih utrne solza, želeli so, da bi bil med prazniki z družino in se spomnlii že mnogih preteklih božičev. Rade prisluhnemo njihovim pričevanjem o preteklosti, ponavadi vključujejo revščino in način krašenja dreveščka. Razidemo se v želji, da se naslednje leto spet srečamo, vsaka od nas pevk pa si potihem želi, da bi tudi nam na stara leta vsaj za božič prišel nekdo prepevat.


Potreben je nov hobi, po možnosti mora vsebovati tehnike sprostitve. Resno že razmišljam o jogi, ker ta faks in natempiran slog življenja pač ubijata.

Tako kot vsako leto je treba tudi v 2012 zakorakati skupaj z napredkom. Današnja družba zahteva popolnost. Treba je torej izbrati najboljše opcije in reakcije v čisto vsaki situaciji. Biti najboljši, pa vendar se ne truditi preveč. Izstopati, a se ne izpostavljati. Garati, pa ne biti utrujen. Biti ljubljen, a ne preveč ljubiti. Ravnati trezno, s trdno osebnostjo, pa vendar upoštevati čustva.

Bomo videli, kaj vse se bo uresničilo. Miren in vesel preostanek božiča vsem skupaj! ;)

...and supergirls don't cry...

"Optimism is just a lack of information", sem prebrala v kotičku na skypu, kamor napišeš misli, mnenja, dogodke, katere želiš deliti s svojimi prijatelji. Pa vendar se ne strinjam v celoti. Upanje se nam res lahko rodi ravno zaradi tega, ker nam manjka informacija, ki bi ga sicer pokopala, pa vendar lahko prav ta optimizem, kljubovanje in volja premikajo gore.

Profesor ekonomist nam velikokrat omeni, da na ekonomskem področju postajamo vse preveč črnogledi in to čisto brez potrebe. Ob tem doda da to nikakor ni v skladu s slovenskim značajem, s karakterjem narodne upornosti, kljubovanja in vztrajanja pod mnogimi leti nasilne nadvlade drugih, sosednjih narodov in hkratnega zatiranja iz njihove strani na vseh področjih. Vendar ta pesimizem tako Slovenci kot tudi vsi drugi prenašamo na ostala področja življenja, začeli smo ga posploševati. Ne zavedamo se, kako zelo slabo je to za nas same, za našo osebnost in telo.

Ko beremo časopise, novice in revije, si naši možgani ob slabih razpoloženjih (med katere spadajo pesimizem, tesnoba, melanholija, žalost) zapomnijo še več slabih informacij, s tem se poveča količina stresa in nas pahne v začaran krog obupa in smiljenja samemu sebi, iz katerega ne vidimo rešitve. Vsak človek pri zdravi pameti bi v tem prepoznal neizogibno katastrofo, pa kljub temu kot ovce vsi ravnamo enako, prav po tem receptu.

Po drugi strani so nekatere redke izjeme zmožne samo z voljo in močjo misli prekositi same sebe. Rušijo napovedi zdravnikov, ki jih imamo v današnjem svetu za alfo in omego, postavljajo nove rekorde na športnem, socialnem, umskem področju, znanosti odstirajo nova obzorja in predvsem uresničujejo zastavljene cilje. Ob tem, ko usmerjajo svoje življenje po poteh, ki so si jih sami natančno začrtali, se ne pustijo motiti. Vedo namreč, da so trenutki, ki minejo tako, kot so si jih zamislili, edini njihovi. Nikomur nič ne dolgujejo, vzeli so le kar je njihovega, pa vendar jih ta osnova bogati. Svet bodo zapustili neprimerno boljši od drugih, ovenčani z izkušnjami in neprecenljivimi spomini.

Zgraditi si trdno osebnost in ustvariti nadzor nad lastnimi mislimi, da ne bodo postale propustne za pesimizem moderne dobe, tako še vedno ostaja največji izziv življenja. S tem nam je dano vse, ker dobimo življenje naših želja.

Življenje je....sveto! (Matic, 8 let)

Pred tremi dnevi sem v učilnici, kjer imamo pevske vaje, med množico risbic, ki visijo na steni in prikazujejo srečne družine učencev, opazila zgoraj omenjeno mnenje. Nadobudni osemletnik ga je dodal mnenjem o življenju številnih sošolcev, vendar je bilo prav njegovega skoraj nemogoče zgrešiti. Napisano je bilo z rdečimi, malce nerodno oblikovanimi velikimi tiskanimi črkami na živo rumeni podlagi. Kot da bi me napis nagovoril sem se ustavila in začela o tem razmišljati.

Le kako lahko osemletnik izreče mnenje, ki se ga večina odrastlih ljudi ne zaveda? V pustem vsakdanjiku le tarnajo zaradi množice obveznosti. Pa ima res vsem drugim navkljub lahko otrok tako zrelo dojemanje? Menim, da lahko. Prav vsi bi se morali večkrat ravnati po njihovem razmišljanju, najti otroka v sebi in poiskati rešitev za problem na čisto preprost, logičen način.

Malčki so tisti, ki vsak dan cenijo druženje in igro s prijatelji. Zvečer navdušeno pripovedujejo staršem o doživetjih in novih spoznanjih, pa čeprav se jim eno in isto dogaja vsak dan. Zdi se, da so kot goba, ki vsrka vse znanje, ki mu ga okolica lahko ponudi in s tem pridobivajo izkušnje. Veseli in ponosni so nase vsakič ko zmagajo v spominu ali pri človek ne jezi se. Za srečo pa ne potrebujejo najnovejšega avta ali razkošnega stanovanja. Dovolj jim je že pozornost sočloveka in občutek, da so iz strani staršev, sorodnikov in vrstnikov ljubljeni in zaželjeni.

Kakorkoli se nam zdijo ti občutki tuji, pa se moramo zavedati, da smo vsi bili nekoč otroci. Prijateljev si nismo izbirali zaradi njihovega premoženja, nismo se ozirali na izobrazbo staršev, pa tudi ne na leto ali dve starostne razlike. Vsi smo se od srca nasmejali, ko je bilo nekaj smešno in se spontano zjokali, ko smo bili prizadeti. Cenili smo iskrenost in nismo odklanjali pomoči, obsojali pa smo goljufijo, hinavščino in zlo. (Kar spomnite se, kako neutolažljivi so pri igri otroci, če vrstniki goljufajo).

Pogosto se mi zdi, da smo vse to prerasli, pa čeprav bi nam taki občutki in vrednote prišli v sedanji situaciji še kako prav. Brez njih namreč življenje izgublja prav tisto svetost, ki jo lahko še občutijo osemletniki. In prav zagotovo ne bi bilo napačno kakšnega izmed odraslih pred službo posaditi v otroški bazenček s kupom osemletnikov ob njem. Mogoče bi jih pa le vprašal za nasvet in nato sprejemal bolj logične in pravične odločitve. ;)

Bene iudicat, qui bene distinguit (Dobro sodi kdor dobro razlikuje)!!

Hm, kdo bi si mislil, da človeku lahko povprečna (oz. slaba, ker smo zgubili) košarkarska tekma povzroči toliko vprašanj. Včeraj sem namreč natančno opazovala poklic sodnika. Profesija, dokaj podobna moji željeni, pa vendar tako različna.

Seveda je logično da v Stožicah navijamo za Olimpijo, da je vsak napad dosti močnejše španske Barcelone pospremljen z žvižgi, pa vendar na celotni tekmi samo tri osebe ne smejo biti navijači...sodniki. Prepovedano jim je preferiranje, ne smejo izraziti veselja ob doseženem košu ali soditi v prid eni strani. Nikomur ni mar, da so tudi oni samo ljudje, od njih se pač zahteva božje karakteristike. Spremljati jih mora orlovski vid, saj je treba vsako napako videti, seveda pa ne gre brez čiste pravičnosti. Dvorana jih izžvižga, vpije žaljivke in jim na parket meče papirnate rakete v primeru da proste mete dodelijo "Barci". V nasprotnem primeru je njihova odločitev podkrepljena z bučnim aplavzom.

Včeraj sem te ljudi občudovala. Sodijo v športu, torej ne odločajo o prostosti in nadaljni usodi nekega posameznika. Pa vendar se zdi, da so edini osebnostno močni na tekmi, ki ne sledijo slepo množici fanatičnih navijačev, ki niso ovce. Zdržati morajo še tako močne pritiske in žalitve, saj je vsakič tekma za določeno ekipo na domačih tleh. Pa čeprav si mnogi vsega tega ne zaslužijo, navsezadnje...kako za vraga je nekdo lahko bolje videl napako iz zadnje tribune vse prej kot majhnih Stožic kot sodnik, ki je bil oddaljen nekaj metrov?

Da, pravica in pravičnost sta absolutno subjektivni. Tudi pravila ki veljajo za vse, si poskušajo nekateri prikrojiti v svoj prid. In s takimi bom imela opravka jaz. Situacija bo podobna tekmi, le da bo moj rumeni karton pomenil ječo. Šele zdaj sem se dodobra zavedla odgovornosti, ki jo nameravam prevzeti na svoja ramena v prihodnosti. Vem, da se bom trudila po svojih močeh, vendar je moj glavni zadržek v javnosti. Dejstvo je namreč, da smo ljudje vedno in povsod ovce. Toda ta horda potrebuje vodiča, saj nihče od njih za dobro družbe noče sprejeti takih pogojev in odgovornosti. Vendar slej kot prej bodo morali svoje kriterije spustiti in prenehati zahtevati sodniškie junakoe. Takrat bo sodstvo dobilo svoj pravi, primarni pomen. Do tedaj pa bomo v poročilih poslušali o ukinitvi trajnega sodniškega mandata in bombah, postavljenih na okenske police slovenskih sodnikov.

Solze so kot biseri...bolečina jih rodi!

Življenje je nepredvidljivo in na nek način imamo srečo, da ne vemo kaj se nam bo vnaprej zgodilo. Zagotovo bi vse storili drugače, vendar nam tudi konkretna dejanja, pa čeprav ne ravno prijetna, lahko predstavljajo vzrok za razmislek, saj delujejo kot očiten krik po spremembi. Kolikokrat sem v tem tednu slišala stavek: "Neuspešen kolokvij ni razlog za paniko ali obup, je razlog za spremembo načina učenja."

Prav tako so solze. Povzroči jih bolečina, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo od njih zbežal ali preprečil bolečino. Slednje je prav gotovo težji izziv, prinaša pa neprimerno boljše rezultate. Včasih je dovolj le spremenjen pogled na življenje, le kanček vnešenega optimizma, jutranji nasmeh in vera vase ter v ljudi, ki nas obdajajo. Spet drugič je boj z bolečino težji, neusmiljen in daljši. Na koncu pa v vsakem primeru izidemo kot zmagovalci, moralno obogateni, močnejši, kot osebe, ki bodo lahko nudile podporo tudi drugim v podobnih okoliščinah.

V veliki zmoti živijo tisti, ki so prepričani, da jim bo v življenju postlano samo z rožicami. Človek je primoran hoditi tudi po trnju, ki mu povzroči krvave in globoke rane, na katere jih vedno spomonjajo brazgotine, ki se nikoli ne zacelijo. A prav ob tem so trenutki idealni, da se prepričamo, kdo nam veliko pomeni in kdo nas ima zares rad. S tem spoznanjem je pozabljena še tako boleča rana, pozabljeni so tudi najtemnejši trenutki.

Življenje je kot cesta...polno ovinkov, za katerimi ne vemo kaj nas čaka. Lahko je tam nevarnost, lahko je nova oseba, ki bo za vedno spremenila naše življenje. Veliko je temnih predorov, pri katerih dolgo ne vidimo konca in svetlobe. Na vsakem razpotju nas čaka semafor, ki nam da čas da razmislimo in se odločimo za pravo smer. Vendar z volanom ne razpolagamo nujno sami, prostora je še za nekaj sopotnikov, ki nam lahko pomagajo. Na koncu pa je vedno dober voznik le tisti, ki ima za sabo že dolgo, nevarno in negotovo pot, pa mu je vseeno uspelo priti na cilj.

It was supposed to be the greatest night...

A poznate občutek ko vse natančno načrtujete, pa vam v zadnjem hipu načrte preprečijo služba, starši ali pa prehlad? Najbrš se nihče noče tako počutiti. Niti jaz.

Vendar po drugi strani vsega tudi ne moremo načrtovati. In prevelikokrat pozabimo dogodke, ko se nam nepričakovano zgodi nekaj dobrega. Življenje je borba in svet je krut. Polepša nam ga naše razmišljanje o njem. Lahko si sami v mislih ustvarimo prijetno vasico, v kateri nas obkrožajo le naši prijatelji, kjer vedno sije sonce in katere nam nihče ne more ukrasti. Ko nam je težko, se pač premaknemo tja. To je lahko samo naša "Smrčja vas."

Iz izkušenj vem, da mi največjo težavo povzročajo konci. Počitnic, lepega dneva, prijateljstva. Enostavno ne morem iz spominov, ne maram položaja v katerem sem se znašla po nečem lepem. Vendar če ne bi bilo običajnih, dolgočasnih in sivih dni, ne bi mogla ceniti tistih unikatnih, posebnih, tistih, ko sem lahko samo z njim.

Pač tako je. Vsepovsod nas vodijo občutki. Lahko so pravi ali pa napačni, prijetni ali neprijetni. Z njimi se moramo soočiti.

V dobrem in slabem...

"Da, sprejmem." Tiste tako dolgo pričakovane besede vsake ženske, ki je že od malih nog sanjala da bo slišala to od princa na belem konju, pred oltarjem v najlepši obleki. Pa vendar veliko parov ne ve, da so se tem besedam zaobljubili že prej, na začetku zveze. Že da so prišli do zakona so morali pokazati ogromno ljubezni, potrpljenja, sprejemanja in spoštovanja. S poroko se pravzaprav ne bi smelo kaj preveč spremeniti, vsaj ne v odnosu.

Tudi sama vem da na zaljubljence ne sije vedno sonce. Prej ali slej se najdejo težave. Vzeti jih je treba kot izziv, saj partnerja uspešna rešitev še bolj združi in poveže. Tako počasi postajata eno, skupno razmišljata, isto čutita, se enako trudita,..

Posebno še v težkih časih se zavem, kako rada ga imam in kako ga potrebujem. Vem, da je to šele začetek, da sčasoma pridejo še večje skrbi. Vendar tudi teh me ni strah, če jih bova reševala z roko v roki, če bom vsak večer zaspala v njegovem objemu in me bo v novo jutro prebudil njegov nasmeh. Za to ne potrebujeva poroke. Že zdaj si ob stojiva ob strani in se podpirava, bodisi v trenutkih veselja ali žalosti. In tako bi moralo biti v vseh zvezah. Ni vedno idealno, vendar prav to naju povezuje.

(Čeprav je tudi moja skrita želja obleči si sanjsko belo obleko xD) :**

Vsega lepega je hitro konec...

Napeto, z otroškim veseljem obarvano pričakovanje, večdnevne natančne priprave, še zadnja noč...in dopust je končno tu. Zdi se nam tako neverjetno, da si bomo lahko končno vzeli čas zase in za ljudi, ki jih imamo radi, sploh po večmesečnem delu. V nas se poraja prijeten občutek, da se bomo lahko odklopili od vsakodnevne rutine, da bomo za kratek čas zamenjali sosede, spremenili uro prebujanja,... Načrtovanje vseh opravkov in obiskov nam vzame dan ali dva, potem pa....še preden nam uspe narediti kljukico pri vsakem od teh, je dopusta konec. Ponavadi se zaključi s tem, da sodelauki potožimo, da je pač vsega lepega enkrat konec in se s tem kratkomalo sprijaznimo.

Pa nam je bilo res lepo? Smo počitnice načrtovali tako kot bi jih sami želeli preživeti ali tako kot drugi pravijo, da bi "moralo" biti??? Mnogo ljudi si nadvse želi počitnice v gorah, na turistični kmetiji, vendar  so trendi taki, da se poleti dopust preživi na morju, zato se odpravijo na obalo. Pa taki ljudje pridejo domov spočiti, sveži, polni energije, kot bi se za dopustnike spodobilo? Velikokrat občutek krivde, ker niso spoštovali svojih želja, v njih prebudi nejevoljo, obžalovanje, jezo... Je bilo potemtakem res z dopustom konec nečesa lepega ali so se znebili še ene rutine poleg delavnega mesta?

Lepega je vedno prehitro konec, s tem se strinjam. Vendar čas hitro beži prav zato, ker se zabavamo. Lenarjenje na plaži, branje knjige, pisanje bloga, morje, sprehodi ob obali v dvoje so elementi počitnic, ki ustrezajo meni. Vsako leto pridem domov polna spominov, ki nikoli ne minejo. Tudi če je vse trajalo samo en dan. Saj, če pomislimo drugače...kaj pa bi se zgodilo če bi dopust trajal celo leto? Prej ko slej bi se ga naveličali, si zaželeli spremembe...

Tako rutine kot spremembe so torej v našem življenju nujno potrebne, vendar morajo biti slednje v manjšini, sploh če so prijetne narave. Navsezadnje nam to prinese občutek urejenosti, varnosti, logike. Po drugi strani se v vsakdanjem življenju tudi trudimo prav zato, da bomo zaslužno dobili nagrado, odšli na počitnice. Na naših ramenih pa je, da se odločimo, kaj si letos želimo, da bi se v našem spominu ohranilo kot lepo. Moje počitnice na Krku bom absolutno imela za nepozabne! ;) <3

"Ne, ne spoštujem te!"

Na svojem delovnem mestu moram dan za dnem združevati dva tako zelo različna poklica. Biti prisotna v vlogi receptorke in natakarice zna biti včasih pravi izziv. Pa ne v samem delu temveč predvsem iz stališča ljudi s katerimi imam opravka. Ko si nasproti stojita primitivni, nesramen in gobezlav vaški pijanček in omikan, vljuden nemški turist, vedno znova spoznam pomen bontona.

"Pa kje hodiš toliko časa!" so pogosto besede, ki jih vsa vesela slišim dve uri pred koncem dela. In to od človeka, ki si brez sramu poželjivo ogleduje najmanj 35 let mlajše dekle, v čigar besednjaku ne najdeš dosti več od kletvic, ki že na daleč daje neurejen, zanemarjen vtis in za katerega se bojiš, da ne bo poravnal računa. Pa naj še kdo reče, da je spoštovanje pravica vsakega posameznika. Je, vendar hkrati vseskozi ostaja tudi njegova dolžnost.

Zame osebno je spoštovanje pojem, ki ima vzajemen učinek. Obstaja po pravilu ti meni, jaz tebi. In nikakor drugače. Strogo obsojam vsakega, ki reče žalo besedo zoper človeka na ulici, bodisi njegov stil ali barvo kože...saj ga vendar ne pozna. Vendar ljudem iz prejšnjega primera z največjo lahkoto v obraz povem, da jih ne spoštujem. Ker si je treba pač spoštovanje zaslužiti. S korektnim odnosom, če ne drugega. Osnovnega bontona bi se pa res morali vsi naučiti. In po katerem zakonu pravičnosti bi bil potemtakem več vreden razvraten pijanec kot katerikoli drugi "normalen" gost?? Tako je samo v njegovem lastnem svetu. V mojem nikoli.

Po drugi strani pa se vsak dan srečam z vsaj enim od turistov. V bar pridejo nasmejani, vsak v svojem jeziku mi zaželijo dobro jutro, pozanimajo se o turističnih krajih in so neznansko hvaležni za vsake informacijo, pa četudi se ne sklada popolnoma z njihovim vprašanjem. Še beseda ali dve, ponudba kave ali čaja in stkano je novo poznanstvo.

In po sedmih urah mi vedno znova postane jasno, kakšne ljudi želim v življenju okrog sebe in kateri bodo vedno ostali tisti, ki jim bom lahko iz oči v oči odrekla kakršnokoli pomoč, poznanstvo ali konec koncev spoštovanje. Pač, vsakemu svoje! ;) 

"Homo homini lupus!" (Človek človeku volk)

Afere, recesija, umori, inflacija, ugrabitve in izginotja, goljufije,.... Zdi se mi da se ob vsem tem lahko upravičeno ustrašim za svojo prihodnost. Kako bom ob vseh stečajih našla službo, dokončala študij v času recesije, si ustvarila družino, pa za svoje otroke in moža vsak trenutek trepetala, saj očitno živimo v svetu kriminala?? TV prižgem vse redkeje, saj je črna kronika vse bolj obsežna.

Vendar se ni treba posebej poglabljati v politiko, da bi odkrili, da drži latinski pregovor iz naslova. Človek je sočloveku vse prepogosto bolj nevaren od volka. 

Po že dveh različnih službah me je potrlo dejstvo, da se bom morala očitno zopet lotiti iskanja. Vsakič znova mi namreč v strežbi obljubljajo vsakdanje delo, konča pa se s petimi delovnimi dnevi v mesecu. Za tako ravnanje obstaja samo ena beseda: izkoriščanje. Uvrstila bi ga na vrh seznama na začetku, saj je potencialni krivec za vse gnusobe iz začetka.

In mi?? Jasno nam je, da se svet sesuva sam vase. Vsak je zmožen biti pameten in pokazati ves svoj potencial ko na kavici zaspanemu sogovorniku razlaga kako za študente ni delovnih mest, mladi z visoko izobrazbo dobesedno "bežijo" iz države, starejši nimajo dostojnih pokojnin, ki bi jim omogočile zaslužen počitek po mnogih pregaranih letih, vsak dan odkrivajo nove tajkune, ki pa za svoja dejanja ne plačajo,... In kdo od teh bo kaj naredil proti temu?? Res je, ljudje nismo samo volkovi, smo ovce. Slepo sledimo skupini, pa čeprav gre ta v slepo ulico. Bojimo se "posledic," nihče pa ne ve, kakšne so te posledice, saj navsezadnje država živi od vsakega posebej. Nočemo sprejemati pomembnih odločitev, "saj zato izvolimo politike." Po drugi strani pa izražamo nezaupnice vladi, zahtevamo odstope,.. Ali nismo sami s sabo v konfliktu? Prav tako ravnanje pa ne pripelje nikamor, nima koristi...še huje, povzroča le škodo. Nam in drugim.

Mogoče bi bil prav zdaj čas, da pokažemo nekaj optimizma, motivacije in zaupanja drug v drugega. Le tako bomo obnovili deželo "zadovoljnega Kranjca," v katero je verjel Prešeren. Zanjo se je borilo toliko rodov, ki so, sicer po mnogih letih dokazali da je vse mogoče, če imajo le vsi skupen cilj. Prav oni so najbolje potrdili Obamovo geslo: "Da, zmoremo!"

Vsak pa mora najprej začeti pri sebi. Tudi jaz. Nekaj dni nazaj mi je Samo napisal: "Nina, no, ne moreš usega načrtovat!" Res je in zdaj ga bom začela (tudi v tem) upoštevat. Primarno je, da z optimizmom gledamo na prihodnost. Ker pa so časi takšni kot so, bom začela živeti "iz dneva v dan". Navsezadnje, nikoli ne vemo kaj nas čaka naslednji trenutek. :)

You are amazing, just the way you are**

Vsi si mislimo to o svojem partnerju. Pa mu to dovolj velikokrat povemo?? Verjamem da je uspeh v zvezi odvisen od iskrenosti, spoštovanja, pripravljenosti da si prisluhnemo in pa komunikacije.
In zakaj ne bi bila prva če se že sprašujem o tem? Tudi sama vem, da se svojemu dragemu premalokrat povem, koliko mi pomeni in se mu zahvalim, ker mi stoji ob strani v vseh situacijah. Zavedam se zahtevne naloge, saj čustev ne moremo izraziti z besedami, pa vendarle bom poskusila, saj "Če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel, kako bi bilo, če bi poskusil."

Nobena ljubezenska zgodba ne more dovolj pristno prikazati trenutkov s tabo. Takrat čas kar beži. 25 ur na dan bi mi bilo premalo, če bi jih preživela skupaj. :) Si tisti, ki mi je pokazal, da je smisel življenja ljubiti in se prepuščati ljubezni.

S teboj nobena pot ni predolga, noben problem nerešljiv, noben izziv pretežak in ljubezen domišljija. Piševa svojo zgodbo, za katero se na vse moči trudiva, da bi bil njen konec srečen. Vsak dogodek pa v tej knjigi pusti pečat, slikovito fotografijo, ki bo za vedno ostala v najinih srcih.

Prav tako kot TI v mojem. Pomagal si mi, da sem postala oseba, kakršna sem že od vedno sanjala da bom. K temu si pripomogel z vsakim svojim nasmehom, ki se mu ne morem upreti, s poljubi, s pogledom, v katerem sem jasno videla, da verjameš vame in da bo tako tudi, če me bodo vsi pustili na cedilu.

In samo to dejstvo je tisto, ki ga potrebujem, tisto ki me žene, da še naprej sledim svojim sanjam in da si upam načrtovati prihodnost s teboj. Ko te imam ob sebi vem, da je možno vse. :*
Hvala ;) rada te imam <3

Sliko sestavimo sami.

V 21. stoletju so navodila priložena čisto vsemu kar nam kadarkoli, bodisi po naključju bodisi načrtovano zaide pod roke. Vsakodnevna nova in revolucionarna odkritja so javnosti dostopna prej kot samemu znanstveniku (vsaj v takem prepričanju živimo). Edini postopek, ki ga nihče od strokovnjakov ne more natančno opisati, je potek življenja.
Ko ne vemo več kako naprej, je iskanje nasveta in t.i. "navodil" možno le pri starejših, izkušenejših od nas. Izobrazba ne igra skoraj nobenega vpliva.
Kljub temu pa nam potrošniška industrija, svetovalci, vedeževalci poskušajo predstaviti življenje kot metaforo. Nekateri pravijo, da je to pot, ki jo moramo prehoditi, spet drugi da je usoda, zapisana v zvezdah. Jaz osebno pa si življenje predstavljam kot sestavljanko. 
V tej sestavljanki ni nič določeno vnaprej. Koščki so na začetku beli, pusti, prazni. Sami sproti določamo, ali jih bomo obarvali v dolgočasno sivino in bo naša slika na koncu le pusta packa, ali pa bomo z živimi barvami pustili pečat iz svojega življenja na prav vsakem izmed koščkov. Tudi meje so odvisne od nas samih. So naše sanje prepotovati svet, spoznavati ljudi, širiti obzorja, živeti brez zadržkov in predsodkov?? V tem primeru bo imela naša sestavljanka ogromne dimenzije. Po drugi strani pa lahko konča kot v okvir utesnjena slika, s strogo določenimi mejami, ki nakazuje da smo se bali živeti življenje "v vsej njegovi polnosti", da smo vedno našli takšne ali drugačne razloge, ki so nas omejevali.
Ljudje, ki izkoristijo prav vsakega izmed trenutkov, na svoji sliki ne bodo našli praznih prostorov. Priznam sicer, da sama nisem ena izmed njih, velikokrat mi zadiši lenarjenje ali se v množici opravkov, krajev ki bi jih rada videla, ljudi, ki bi jim morala odpisati, začnem dolgočasiti. Ampak nikoli ni prepozno za spremembe, pravijo. Še vedno lahko ustvarimo umetnino. Prav naša "slika" je tista, ki bo ljudem okrog nas ostala v spominu, ko nas več ne bo. Od nas samih pa je odvisno, ali bodo ob pogledu nanjo osupnili, ali pa bo le še ena izmed običajnih, pustih življenjskih zgodb, ki bo kmalu vtonila v pozabo.

In kot je napisala v svoji knjigi Jane Green: "Key for happiness is not getting what you want, but wanting what you get." Sami pa izbiramo, kaj bomo dobili in kaj izkoristili.