A poznate občutek ko vse natančno načrtujete, pa vam v zadnjem hipu načrte preprečijo služba, starši ali pa prehlad? Najbrš se nihče noče tako počutiti. Niti jaz.
Vendar po drugi strani vsega tudi ne moremo načrtovati. In prevelikokrat pozabimo dogodke, ko se nam nepričakovano zgodi nekaj dobrega. Življenje je borba in svet je krut. Polepša nam ga naše razmišljanje o njem. Lahko si sami v mislih ustvarimo prijetno vasico, v kateri nas obkrožajo le naši prijatelji, kjer vedno sije sonce in katere nam nihče ne more ukrasti. Ko nam je težko, se pač premaknemo tja. To je lahko samo naša "Smrčja vas."
Iz izkušenj vem, da mi največjo težavo povzročajo konci. Počitnic, lepega dneva, prijateljstva. Enostavno ne morem iz spominov, ne maram položaja v katerem sem se znašla po nečem lepem. Vendar če ne bi bilo običajnih, dolgočasnih in sivih dni, ne bi mogla ceniti tistih unikatnih, posebnih, tistih, ko sem lahko samo z njim.
Pač tako je. Vsepovsod nas vodijo občutki. Lahko so pravi ali pa napačni, prijetni ali neprijetni. Z njimi se moramo soočiti.
sobota, 10. september 2011
sobota, 3. september 2011
V dobrem in slabem...
"Da, sprejmem." Tiste tako dolgo pričakovane besede vsake ženske, ki je že od malih nog sanjala da bo slišala to od princa na belem konju, pred oltarjem v najlepši obleki. Pa vendar veliko parov ne ve, da so se tem besedam zaobljubili že prej, na začetku zveze. Že da so prišli do zakona so morali pokazati ogromno ljubezni, potrpljenja, sprejemanja in spoštovanja. S poroko se pravzaprav ne bi smelo kaj preveč spremeniti, vsaj ne v odnosu.
Tudi sama vem da na zaljubljence ne sije vedno sonce. Prej ali slej se najdejo težave. Vzeti jih je treba kot izziv, saj partnerja uspešna rešitev še bolj združi in poveže. Tako počasi postajata eno, skupno razmišljata, isto čutita, se enako trudita,..
Posebno še v težkih časih se zavem, kako rada ga imam in kako ga potrebujem. Vem, da je to šele začetek, da sčasoma pridejo še večje skrbi. Vendar tudi teh me ni strah, če jih bova reševala z roko v roki, če bom vsak večer zaspala v njegovem objemu in me bo v novo jutro prebudil njegov nasmeh. Za to ne potrebujeva poroke. Že zdaj si ob stojiva ob strani in se podpirava, bodisi v trenutkih veselja ali žalosti. In tako bi moralo biti v vseh zvezah. Ni vedno idealno, vendar prav to naju povezuje.
(Čeprav je tudi moja skrita želja obleči si sanjsko belo obleko xD) :**
Tudi sama vem da na zaljubljence ne sije vedno sonce. Prej ali slej se najdejo težave. Vzeti jih je treba kot izziv, saj partnerja uspešna rešitev še bolj združi in poveže. Tako počasi postajata eno, skupno razmišljata, isto čutita, se enako trudita,..
Posebno še v težkih časih se zavem, kako rada ga imam in kako ga potrebujem. Vem, da je to šele začetek, da sčasoma pridejo še večje skrbi. Vendar tudi teh me ni strah, če jih bova reševala z roko v roki, če bom vsak večer zaspala v njegovem objemu in me bo v novo jutro prebudil njegov nasmeh. Za to ne potrebujeva poroke. Že zdaj si ob stojiva ob strani in se podpirava, bodisi v trenutkih veselja ali žalosti. In tako bi moralo biti v vseh zvezah. Ni vedno idealno, vendar prav to naju povezuje.
(Čeprav je tudi moja skrita želja obleči si sanjsko belo obleko xD) :**
Naročite se na:
Objave (Atom)