V dobrem in slabem...

"Da, sprejmem." Tiste tako dolgo pričakovane besede vsake ženske, ki je že od malih nog sanjala da bo slišala to od princa na belem konju, pred oltarjem v najlepši obleki. Pa vendar veliko parov ne ve, da so se tem besedam zaobljubili že prej, na začetku zveze. Že da so prišli do zakona so morali pokazati ogromno ljubezni, potrpljenja, sprejemanja in spoštovanja. S poroko se pravzaprav ne bi smelo kaj preveč spremeniti, vsaj ne v odnosu.

Tudi sama vem da na zaljubljence ne sije vedno sonce. Prej ali slej se najdejo težave. Vzeti jih je treba kot izziv, saj partnerja uspešna rešitev še bolj združi in poveže. Tako počasi postajata eno, skupno razmišljata, isto čutita, se enako trudita,..

Posebno še v težkih časih se zavem, kako rada ga imam in kako ga potrebujem. Vem, da je to šele začetek, da sčasoma pridejo še večje skrbi. Vendar tudi teh me ni strah, če jih bova reševala z roko v roki, če bom vsak večer zaspala v njegovem objemu in me bo v novo jutro prebudil njegov nasmeh. Za to ne potrebujeva poroke. Že zdaj si ob stojiva ob strani in se podpirava, bodisi v trenutkih veselja ali žalosti. In tako bi moralo biti v vseh zvezah. Ni vedno idealno, vendar prav to naju povezuje.

(Čeprav je tudi moja skrita želja obleči si sanjsko belo obleko xD) :**