Po drugi strani pa je valentinovo ravno pravšnje za poglobljeno razmišljanje in morebiten pogovor o zvezi, odnosih, željah, pričakovanjih in predvsem o pomenu ljubezni. Priznam, da sem sama ta pomen odkrila dva dni po prazniku, pa vendar bolje pozno kot nikoli.
Vedela sem že od začetka, da me ima rad, zato dodatnih čarov ljubezni nisem iskala, to mi je bilo popolnoma dovolj. Pa vendar mi je to čustvo samo pokazalo, kako veličastno je in kaj vse zmore.
Moje ime je bilo vedno razumljeno kot ideal. Vsi so namreč opazili samo šolske in študijske dosežke. Na prste ene roke sem lahko preštela ljudi, ki bi znali v kateremkoli trenutku povedati kaj mi je všeč, česa ne maram in kaj me najbolj razveseli in v oznaki katerih ne bi našla le besed "odličnjakinja", pa štipendija in črni lasje.
Pa saj nisem imela ničesar proti. Vse te trivialne govorice me niso blatile. Ampak vseeno se mi je zdelo, da sem mnogo več. Bila sem še pevka, rada sem pisala pesmi in članke in tekoče govorila špansko. Ljubezen pa mi je do sedaj pokazala vse kar nisem; nisem smučarka, tudi ne adrenalinski tip človeka, ne maram zime, nimam skrivnih prihrankov in v svojih dejanjih opazim mnogo neodločnosti. Organizacija in načrti mi ne gredo dobro od rok in nisem ljubiteljica viskijev.
Vse te negacije pa so mi v prvi meri odprle oči do dejstva, da On to ve, pa me vseeno sprejema tako kot sem in me ima vseeno rad. Kaj več bi si medvedek lahko želel? :)
