Vsega lepega je hitro konec...

Napeto, z otroškim veseljem obarvano pričakovanje, večdnevne natančne priprave, še zadnja noč...in dopust je končno tu. Zdi se nam tako neverjetno, da si bomo lahko končno vzeli čas zase in za ljudi, ki jih imamo radi, sploh po večmesečnem delu. V nas se poraja prijeten občutek, da se bomo lahko odklopili od vsakodnevne rutine, da bomo za kratek čas zamenjali sosede, spremenili uro prebujanja,... Načrtovanje vseh opravkov in obiskov nam vzame dan ali dva, potem pa....še preden nam uspe narediti kljukico pri vsakem od teh, je dopusta konec. Ponavadi se zaključi s tem, da sodelauki potožimo, da je pač vsega lepega enkrat konec in se s tem kratkomalo sprijaznimo.

Pa nam je bilo res lepo? Smo počitnice načrtovali tako kot bi jih sami želeli preživeti ali tako kot drugi pravijo, da bi "moralo" biti??? Mnogo ljudi si nadvse želi počitnice v gorah, na turistični kmetiji, vendar  so trendi taki, da se poleti dopust preživi na morju, zato se odpravijo na obalo. Pa taki ljudje pridejo domov spočiti, sveži, polni energije, kot bi se za dopustnike spodobilo? Velikokrat občutek krivde, ker niso spoštovali svojih želja, v njih prebudi nejevoljo, obžalovanje, jezo... Je bilo potemtakem res z dopustom konec nečesa lepega ali so se znebili še ene rutine poleg delavnega mesta?

Lepega je vedno prehitro konec, s tem se strinjam. Vendar čas hitro beži prav zato, ker se zabavamo. Lenarjenje na plaži, branje knjige, pisanje bloga, morje, sprehodi ob obali v dvoje so elementi počitnic, ki ustrezajo meni. Vsako leto pridem domov polna spominov, ki nikoli ne minejo. Tudi če je vse trajalo samo en dan. Saj, če pomislimo drugače...kaj pa bi se zgodilo če bi dopust trajal celo leto? Prej ko slej bi se ga naveličali, si zaželeli spremembe...

Tako rutine kot spremembe so torej v našem življenju nujno potrebne, vendar morajo biti slednje v manjšini, sploh če so prijetne narave. Navsezadnje nam to prinese občutek urejenosti, varnosti, logike. Po drugi strani se v vsakdanjem življenju tudi trudimo prav zato, da bomo zaslužno dobili nagrado, odšli na počitnice. Na naših ramenih pa je, da se odločimo, kaj si letos želimo, da bi se v našem spominu ohranilo kot lepo. Moje počitnice na Krku bom absolutno imela za nepozabne! ;) <3

"Ne, ne spoštujem te!"

Na svojem delovnem mestu moram dan za dnem združevati dva tako zelo različna poklica. Biti prisotna v vlogi receptorke in natakarice zna biti včasih pravi izziv. Pa ne v samem delu temveč predvsem iz stališča ljudi s katerimi imam opravka. Ko si nasproti stojita primitivni, nesramen in gobezlav vaški pijanček in omikan, vljuden nemški turist, vedno znova spoznam pomen bontona.

"Pa kje hodiš toliko časa!" so pogosto besede, ki jih vsa vesela slišim dve uri pred koncem dela. In to od človeka, ki si brez sramu poželjivo ogleduje najmanj 35 let mlajše dekle, v čigar besednjaku ne najdeš dosti več od kletvic, ki že na daleč daje neurejen, zanemarjen vtis in za katerega se bojiš, da ne bo poravnal računa. Pa naj še kdo reče, da je spoštovanje pravica vsakega posameznika. Je, vendar hkrati vseskozi ostaja tudi njegova dolžnost.

Zame osebno je spoštovanje pojem, ki ima vzajemen učinek. Obstaja po pravilu ti meni, jaz tebi. In nikakor drugače. Strogo obsojam vsakega, ki reče žalo besedo zoper človeka na ulici, bodisi njegov stil ali barvo kože...saj ga vendar ne pozna. Vendar ljudem iz prejšnjega primera z največjo lahkoto v obraz povem, da jih ne spoštujem. Ker si je treba pač spoštovanje zaslužiti. S korektnim odnosom, če ne drugega. Osnovnega bontona bi se pa res morali vsi naučiti. In po katerem zakonu pravičnosti bi bil potemtakem več vreden razvraten pijanec kot katerikoli drugi "normalen" gost?? Tako je samo v njegovem lastnem svetu. V mojem nikoli.

Po drugi strani pa se vsak dan srečam z vsaj enim od turistov. V bar pridejo nasmejani, vsak v svojem jeziku mi zaželijo dobro jutro, pozanimajo se o turističnih krajih in so neznansko hvaležni za vsake informacijo, pa četudi se ne sklada popolnoma z njihovim vprašanjem. Še beseda ali dve, ponudba kave ali čaja in stkano je novo poznanstvo.

In po sedmih urah mi vedno znova postane jasno, kakšne ljudi želim v življenju okrog sebe in kateri bodo vedno ostali tisti, ki jim bom lahko iz oči v oči odrekla kakršnokoli pomoč, poznanstvo ali konec koncev spoštovanje. Pač, vsakemu svoje! ;) 

"Homo homini lupus!" (Človek človeku volk)

Afere, recesija, umori, inflacija, ugrabitve in izginotja, goljufije,.... Zdi se mi da se ob vsem tem lahko upravičeno ustrašim za svojo prihodnost. Kako bom ob vseh stečajih našla službo, dokončala študij v času recesije, si ustvarila družino, pa za svoje otroke in moža vsak trenutek trepetala, saj očitno živimo v svetu kriminala?? TV prižgem vse redkeje, saj je črna kronika vse bolj obsežna.

Vendar se ni treba posebej poglabljati v politiko, da bi odkrili, da drži latinski pregovor iz naslova. Človek je sočloveku vse prepogosto bolj nevaren od volka. 

Po že dveh različnih službah me je potrlo dejstvo, da se bom morala očitno zopet lotiti iskanja. Vsakič znova mi namreč v strežbi obljubljajo vsakdanje delo, konča pa se s petimi delovnimi dnevi v mesecu. Za tako ravnanje obstaja samo ena beseda: izkoriščanje. Uvrstila bi ga na vrh seznama na začetku, saj je potencialni krivec za vse gnusobe iz začetka.

In mi?? Jasno nam je, da se svet sesuva sam vase. Vsak je zmožen biti pameten in pokazati ves svoj potencial ko na kavici zaspanemu sogovorniku razlaga kako za študente ni delovnih mest, mladi z visoko izobrazbo dobesedno "bežijo" iz države, starejši nimajo dostojnih pokojnin, ki bi jim omogočile zaslužen počitek po mnogih pregaranih letih, vsak dan odkrivajo nove tajkune, ki pa za svoja dejanja ne plačajo,... In kdo od teh bo kaj naredil proti temu?? Res je, ljudje nismo samo volkovi, smo ovce. Slepo sledimo skupini, pa čeprav gre ta v slepo ulico. Bojimo se "posledic," nihče pa ne ve, kakšne so te posledice, saj navsezadnje država živi od vsakega posebej. Nočemo sprejemati pomembnih odločitev, "saj zato izvolimo politike." Po drugi strani pa izražamo nezaupnice vladi, zahtevamo odstope,.. Ali nismo sami s sabo v konfliktu? Prav tako ravnanje pa ne pripelje nikamor, nima koristi...še huje, povzroča le škodo. Nam in drugim.

Mogoče bi bil prav zdaj čas, da pokažemo nekaj optimizma, motivacije in zaupanja drug v drugega. Le tako bomo obnovili deželo "zadovoljnega Kranjca," v katero je verjel Prešeren. Zanjo se je borilo toliko rodov, ki so, sicer po mnogih letih dokazali da je vse mogoče, če imajo le vsi skupen cilj. Prav oni so najbolje potrdili Obamovo geslo: "Da, zmoremo!"

Vsak pa mora najprej začeti pri sebi. Tudi jaz. Nekaj dni nazaj mi je Samo napisal: "Nina, no, ne moreš usega načrtovat!" Res je in zdaj ga bom začela (tudi v tem) upoštevat. Primarno je, da z optimizmom gledamo na prihodnost. Ker pa so časi takšni kot so, bom začela živeti "iz dneva v dan". Navsezadnje, nikoli ne vemo kaj nas čaka naslednji trenutek. :)

You are amazing, just the way you are**

Vsi si mislimo to o svojem partnerju. Pa mu to dovolj velikokrat povemo?? Verjamem da je uspeh v zvezi odvisen od iskrenosti, spoštovanja, pripravljenosti da si prisluhnemo in pa komunikacije.
In zakaj ne bi bila prva če se že sprašujem o tem? Tudi sama vem, da se svojemu dragemu premalokrat povem, koliko mi pomeni in se mu zahvalim, ker mi stoji ob strani v vseh situacijah. Zavedam se zahtevne naloge, saj čustev ne moremo izraziti z besedami, pa vendarle bom poskusila, saj "Če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel, kako bi bilo, če bi poskusil."

Nobena ljubezenska zgodba ne more dovolj pristno prikazati trenutkov s tabo. Takrat čas kar beži. 25 ur na dan bi mi bilo premalo, če bi jih preživela skupaj. :) Si tisti, ki mi je pokazal, da je smisel življenja ljubiti in se prepuščati ljubezni.

S teboj nobena pot ni predolga, noben problem nerešljiv, noben izziv pretežak in ljubezen domišljija. Piševa svojo zgodbo, za katero se na vse moči trudiva, da bi bil njen konec srečen. Vsak dogodek pa v tej knjigi pusti pečat, slikovito fotografijo, ki bo za vedno ostala v najinih srcih.

Prav tako kot TI v mojem. Pomagal si mi, da sem postala oseba, kakršna sem že od vedno sanjala da bom. K temu si pripomogel z vsakim svojim nasmehom, ki se mu ne morem upreti, s poljubi, s pogledom, v katerem sem jasno videla, da verjameš vame in da bo tako tudi, če me bodo vsi pustili na cedilu.

In samo to dejstvo je tisto, ki ga potrebujem, tisto ki me žene, da še naprej sledim svojim sanjam in da si upam načrtovati prihodnost s teboj. Ko te imam ob sebi vem, da je možno vse. :*
Hvala ;) rada te imam <3

Sliko sestavimo sami.

V 21. stoletju so navodila priložena čisto vsemu kar nam kadarkoli, bodisi po naključju bodisi načrtovano zaide pod roke. Vsakodnevna nova in revolucionarna odkritja so javnosti dostopna prej kot samemu znanstveniku (vsaj v takem prepričanju živimo). Edini postopek, ki ga nihče od strokovnjakov ne more natančno opisati, je potek življenja.
Ko ne vemo več kako naprej, je iskanje nasveta in t.i. "navodil" možno le pri starejših, izkušenejših od nas. Izobrazba ne igra skoraj nobenega vpliva.
Kljub temu pa nam potrošniška industrija, svetovalci, vedeževalci poskušajo predstaviti življenje kot metaforo. Nekateri pravijo, da je to pot, ki jo moramo prehoditi, spet drugi da je usoda, zapisana v zvezdah. Jaz osebno pa si življenje predstavljam kot sestavljanko. 
V tej sestavljanki ni nič določeno vnaprej. Koščki so na začetku beli, pusti, prazni. Sami sproti določamo, ali jih bomo obarvali v dolgočasno sivino in bo naša slika na koncu le pusta packa, ali pa bomo z živimi barvami pustili pečat iz svojega življenja na prav vsakem izmed koščkov. Tudi meje so odvisne od nas samih. So naše sanje prepotovati svet, spoznavati ljudi, širiti obzorja, živeti brez zadržkov in predsodkov?? V tem primeru bo imela naša sestavljanka ogromne dimenzije. Po drugi strani pa lahko konča kot v okvir utesnjena slika, s strogo določenimi mejami, ki nakazuje da smo se bali živeti življenje "v vsej njegovi polnosti", da smo vedno našli takšne ali drugačne razloge, ki so nas omejevali.
Ljudje, ki izkoristijo prav vsakega izmed trenutkov, na svoji sliki ne bodo našli praznih prostorov. Priznam sicer, da sama nisem ena izmed njih, velikokrat mi zadiši lenarjenje ali se v množici opravkov, krajev ki bi jih rada videla, ljudi, ki bi jim morala odpisati, začnem dolgočasiti. Ampak nikoli ni prepozno za spremembe, pravijo. Še vedno lahko ustvarimo umetnino. Prav naša "slika" je tista, ki bo ljudem okrog nas ostala v spominu, ko nas več ne bo. Od nas samih pa je odvisno, ali bodo ob pogledu nanjo osupnili, ali pa bo le še ena izmed običajnih, pustih življenjskih zgodb, ki bo kmalu vtonila v pozabo.

In kot je napisala v svoji knjigi Jane Green: "Key for happiness is not getting what you want, but wanting what you get." Sami pa izbiramo, kaj bomo dobili in kaj izkoristili.