Sliko sestavimo sami.

V 21. stoletju so navodila priložena čisto vsemu kar nam kadarkoli, bodisi po naključju bodisi načrtovano zaide pod roke. Vsakodnevna nova in revolucionarna odkritja so javnosti dostopna prej kot samemu znanstveniku (vsaj v takem prepričanju živimo). Edini postopek, ki ga nihče od strokovnjakov ne more natančno opisati, je potek življenja.
Ko ne vemo več kako naprej, je iskanje nasveta in t.i. "navodil" možno le pri starejših, izkušenejših od nas. Izobrazba ne igra skoraj nobenega vpliva.
Kljub temu pa nam potrošniška industrija, svetovalci, vedeževalci poskušajo predstaviti življenje kot metaforo. Nekateri pravijo, da je to pot, ki jo moramo prehoditi, spet drugi da je usoda, zapisana v zvezdah. Jaz osebno pa si življenje predstavljam kot sestavljanko. 
V tej sestavljanki ni nič določeno vnaprej. Koščki so na začetku beli, pusti, prazni. Sami sproti določamo, ali jih bomo obarvali v dolgočasno sivino in bo naša slika na koncu le pusta packa, ali pa bomo z živimi barvami pustili pečat iz svojega življenja na prav vsakem izmed koščkov. Tudi meje so odvisne od nas samih. So naše sanje prepotovati svet, spoznavati ljudi, širiti obzorja, živeti brez zadržkov in predsodkov?? V tem primeru bo imela naša sestavljanka ogromne dimenzije. Po drugi strani pa lahko konča kot v okvir utesnjena slika, s strogo določenimi mejami, ki nakazuje da smo se bali živeti življenje "v vsej njegovi polnosti", da smo vedno našli takšne ali drugačne razloge, ki so nas omejevali.
Ljudje, ki izkoristijo prav vsakega izmed trenutkov, na svoji sliki ne bodo našli praznih prostorov. Priznam sicer, da sama nisem ena izmed njih, velikokrat mi zadiši lenarjenje ali se v množici opravkov, krajev ki bi jih rada videla, ljudi, ki bi jim morala odpisati, začnem dolgočasiti. Ampak nikoli ni prepozno za spremembe, pravijo. Še vedno lahko ustvarimo umetnino. Prav naša "slika" je tista, ki bo ljudem okrog nas ostala v spominu, ko nas več ne bo. Od nas samih pa je odvisno, ali bodo ob pogledu nanjo osupnili, ali pa bo le še ena izmed običajnih, pustih življenjskih zgodb, ki bo kmalu vtonila v pozabo.

In kot je napisala v svoji knjigi Jane Green: "Key for happiness is not getting what you want, but wanting what you get." Sami pa izbiramo, kaj bomo dobili in kaj izkoristili.