Afere, recesija, umori, inflacija, ugrabitve in izginotja, goljufije,.... Zdi se mi da se ob vsem tem lahko upravičeno ustrašim za svojo prihodnost. Kako bom ob vseh stečajih našla službo, dokončala študij v času recesije, si ustvarila družino, pa za svoje otroke in moža vsak trenutek trepetala, saj očitno živimo v svetu kriminala?? TV prižgem vse redkeje, saj je črna kronika vse bolj obsežna.
Vendar se ni treba posebej poglabljati v politiko, da bi odkrili, da drži latinski pregovor iz naslova. Človek je sočloveku vse prepogosto bolj nevaren od volka.
Po že dveh različnih službah me je potrlo dejstvo, da se bom morala očitno zopet lotiti iskanja. Vsakič znova mi namreč v strežbi obljubljajo vsakdanje delo, konča pa se s petimi delovnimi dnevi v mesecu. Za tako ravnanje obstaja samo ena beseda: izkoriščanje. Uvrstila bi ga na vrh seznama na začetku, saj je potencialni krivec za vse gnusobe iz začetka.
In mi?? Jasno nam je, da se svet sesuva sam vase. Vsak je zmožen biti pameten in pokazati ves svoj potencial ko na kavici zaspanemu sogovorniku razlaga kako za študente ni delovnih mest, mladi z visoko izobrazbo dobesedno "bežijo" iz države, starejši nimajo dostojnih pokojnin, ki bi jim omogočile zaslužen počitek po mnogih pregaranih letih, vsak dan odkrivajo nove tajkune, ki pa za svoja dejanja ne plačajo,... In kdo od teh bo kaj naredil proti temu?? Res je, ljudje nismo samo volkovi, smo ovce. Slepo sledimo skupini, pa čeprav gre ta v slepo ulico. Bojimo se "posledic," nihče pa ne ve, kakšne so te posledice, saj navsezadnje država živi od vsakega posebej. Nočemo sprejemati pomembnih odločitev, "saj zato izvolimo politike." Po drugi strani pa izražamo nezaupnice vladi, zahtevamo odstope,.. Ali nismo sami s sabo v konfliktu? Prav tako ravnanje pa ne pripelje nikamor, nima koristi...še huje, povzroča le škodo. Nam in drugim.
Mogoče bi bil prav zdaj čas, da pokažemo nekaj optimizma, motivacije in zaupanja drug v drugega. Le tako bomo obnovili deželo "zadovoljnega Kranjca," v katero je verjel Prešeren. Zanjo se je borilo toliko rodov, ki so, sicer po mnogih letih dokazali da je vse mogoče, če imajo le vsi skupen cilj. Prav oni so najbolje potrdili Obamovo geslo: "Da, zmoremo!"
Vsak pa mora najprej začeti pri sebi. Tudi jaz. Nekaj dni nazaj mi je Samo napisal: "Nina, no, ne moreš usega načrtovat!" Res je in zdaj ga bom začela (tudi v tem) upoštevat. Primarno je, da z optimizmom gledamo na prihodnost. Ker pa so časi takšni kot so, bom začela živeti "iz dneva v dan". Navsezadnje, nikoli ne vemo kaj nas čaka naslednji trenutek. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar