Solze so kot biseri...bolečina jih rodi!

Življenje je nepredvidljivo in na nek način imamo srečo, da ne vemo kaj se nam bo vnaprej zgodilo. Zagotovo bi vse storili drugače, vendar nam tudi konkretna dejanja, pa čeprav ne ravno prijetna, lahko predstavljajo vzrok za razmislek, saj delujejo kot očiten krik po spremembi. Kolikokrat sem v tem tednu slišala stavek: "Neuspešen kolokvij ni razlog za paniko ali obup, je razlog za spremembo načina učenja."

Prav tako so solze. Povzroči jih bolečina, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo od njih zbežal ali preprečil bolečino. Slednje je prav gotovo težji izziv, prinaša pa neprimerno boljše rezultate. Včasih je dovolj le spremenjen pogled na življenje, le kanček vnešenega optimizma, jutranji nasmeh in vera vase ter v ljudi, ki nas obdajajo. Spet drugič je boj z bolečino težji, neusmiljen in daljši. Na koncu pa v vsakem primeru izidemo kot zmagovalci, moralno obogateni, močnejši, kot osebe, ki bodo lahko nudile podporo tudi drugim v podobnih okoliščinah.

V veliki zmoti živijo tisti, ki so prepričani, da jim bo v življenju postlano samo z rožicami. Človek je primoran hoditi tudi po trnju, ki mu povzroči krvave in globoke rane, na katere jih vedno spomonjajo brazgotine, ki se nikoli ne zacelijo. A prav ob tem so trenutki idealni, da se prepričamo, kdo nam veliko pomeni in kdo nas ima zares rad. S tem spoznanjem je pozabljena še tako boleča rana, pozabljeni so tudi najtemnejši trenutki.

Življenje je kot cesta...polno ovinkov, za katerimi ne vemo kaj nas čaka. Lahko je tam nevarnost, lahko je nova oseba, ki bo za vedno spremenila naše življenje. Veliko je temnih predorov, pri katerih dolgo ne vidimo konca in svetlobe. Na vsakem razpotju nas čaka semafor, ki nam da čas da razmislimo in se odločimo za pravo smer. Vendar z volanom ne razpolagamo nujno sami, prostora je še za nekaj sopotnikov, ki nam lahko pomagajo. Na koncu pa je vedno dober voznik le tisti, ki ima za sabo že dolgo, nevarno in negotovo pot, pa mu je vseeno uspelo priti na cilj.