Bene iudicat, qui bene distinguit (Dobro sodi kdor dobro razlikuje)!!

Hm, kdo bi si mislil, da človeku lahko povprečna (oz. slaba, ker smo zgubili) košarkarska tekma povzroči toliko vprašanj. Včeraj sem namreč natančno opazovala poklic sodnika. Profesija, dokaj podobna moji željeni, pa vendar tako različna.

Seveda je logično da v Stožicah navijamo za Olimpijo, da je vsak napad dosti močnejše španske Barcelone pospremljen z žvižgi, pa vendar na celotni tekmi samo tri osebe ne smejo biti navijači...sodniki. Prepovedano jim je preferiranje, ne smejo izraziti veselja ob doseženem košu ali soditi v prid eni strani. Nikomur ni mar, da so tudi oni samo ljudje, od njih se pač zahteva božje karakteristike. Spremljati jih mora orlovski vid, saj je treba vsako napako videti, seveda pa ne gre brez čiste pravičnosti. Dvorana jih izžvižga, vpije žaljivke in jim na parket meče papirnate rakete v primeru da proste mete dodelijo "Barci". V nasprotnem primeru je njihova odločitev podkrepljena z bučnim aplavzom.

Včeraj sem te ljudi občudovala. Sodijo v športu, torej ne odločajo o prostosti in nadaljni usodi nekega posameznika. Pa vendar se zdi, da so edini osebnostno močni na tekmi, ki ne sledijo slepo množici fanatičnih navijačev, ki niso ovce. Zdržati morajo še tako močne pritiske in žalitve, saj je vsakič tekma za določeno ekipo na domačih tleh. Pa čeprav si mnogi vsega tega ne zaslužijo, navsezadnje...kako za vraga je nekdo lahko bolje videl napako iz zadnje tribune vse prej kot majhnih Stožic kot sodnik, ki je bil oddaljen nekaj metrov?

Da, pravica in pravičnost sta absolutno subjektivni. Tudi pravila ki veljajo za vse, si poskušajo nekateri prikrojiti v svoj prid. In s takimi bom imela opravka jaz. Situacija bo podobna tekmi, le da bo moj rumeni karton pomenil ječo. Šele zdaj sem se dodobra zavedla odgovornosti, ki jo nameravam prevzeti na svoja ramena v prihodnosti. Vem, da se bom trudila po svojih močeh, vendar je moj glavni zadržek v javnosti. Dejstvo je namreč, da smo ljudje vedno in povsod ovce. Toda ta horda potrebuje vodiča, saj nihče od njih za dobro družbe noče sprejeti takih pogojev in odgovornosti. Vendar slej kot prej bodo morali svoje kriterije spustiti in prenehati zahtevati sodniškie junakoe. Takrat bo sodstvo dobilo svoj pravi, primarni pomen. Do tedaj pa bomo v poročilih poslušali o ukinitvi trajnega sodniškega mandata in bombah, postavljenih na okenske police slovenskih sodnikov.

Solze so kot biseri...bolečina jih rodi!

Življenje je nepredvidljivo in na nek način imamo srečo, da ne vemo kaj se nam bo vnaprej zgodilo. Zagotovo bi vse storili drugače, vendar nam tudi konkretna dejanja, pa čeprav ne ravno prijetna, lahko predstavljajo vzrok za razmislek, saj delujejo kot očiten krik po spremembi. Kolikokrat sem v tem tednu slišala stavek: "Neuspešen kolokvij ni razlog za paniko ali obup, je razlog za spremembo načina učenja."

Prav tako so solze. Povzroči jih bolečina, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo od njih zbežal ali preprečil bolečino. Slednje je prav gotovo težji izziv, prinaša pa neprimerno boljše rezultate. Včasih je dovolj le spremenjen pogled na življenje, le kanček vnešenega optimizma, jutranji nasmeh in vera vase ter v ljudi, ki nas obdajajo. Spet drugič je boj z bolečino težji, neusmiljen in daljši. Na koncu pa v vsakem primeru izidemo kot zmagovalci, moralno obogateni, močnejši, kot osebe, ki bodo lahko nudile podporo tudi drugim v podobnih okoliščinah.

V veliki zmoti živijo tisti, ki so prepričani, da jim bo v življenju postlano samo z rožicami. Človek je primoran hoditi tudi po trnju, ki mu povzroči krvave in globoke rane, na katere jih vedno spomonjajo brazgotine, ki se nikoli ne zacelijo. A prav ob tem so trenutki idealni, da se prepričamo, kdo nam veliko pomeni in kdo nas ima zares rad. S tem spoznanjem je pozabljena še tako boleča rana, pozabljeni so tudi najtemnejši trenutki.

Življenje je kot cesta...polno ovinkov, za katerimi ne vemo kaj nas čaka. Lahko je tam nevarnost, lahko je nova oseba, ki bo za vedno spremenila naše življenje. Veliko je temnih predorov, pri katerih dolgo ne vidimo konca in svetlobe. Na vsakem razpotju nas čaka semafor, ki nam da čas da razmislimo in se odločimo za pravo smer. Vendar z volanom ne razpolagamo nujno sami, prostora je še za nekaj sopotnikov, ki nam lahko pomagajo. Na koncu pa je vedno dober voznik le tisti, ki ima za sabo že dolgo, nevarno in negotovo pot, pa mu je vseeno uspelo priti na cilj.

It was supposed to be the greatest night...

A poznate občutek ko vse natančno načrtujete, pa vam v zadnjem hipu načrte preprečijo služba, starši ali pa prehlad? Najbrš se nihče noče tako počutiti. Niti jaz.

Vendar po drugi strani vsega tudi ne moremo načrtovati. In prevelikokrat pozabimo dogodke, ko se nam nepričakovano zgodi nekaj dobrega. Življenje je borba in svet je krut. Polepša nam ga naše razmišljanje o njem. Lahko si sami v mislih ustvarimo prijetno vasico, v kateri nas obkrožajo le naši prijatelji, kjer vedno sije sonce in katere nam nihče ne more ukrasti. Ko nam je težko, se pač premaknemo tja. To je lahko samo naša "Smrčja vas."

Iz izkušenj vem, da mi največjo težavo povzročajo konci. Počitnic, lepega dneva, prijateljstva. Enostavno ne morem iz spominov, ne maram položaja v katerem sem se znašla po nečem lepem. Vendar če ne bi bilo običajnih, dolgočasnih in sivih dni, ne bi mogla ceniti tistih unikatnih, posebnih, tistih, ko sem lahko samo z njim.

Pač tako je. Vsepovsod nas vodijo občutki. Lahko so pravi ali pa napačni, prijetni ali neprijetni. Z njimi se moramo soočiti.

V dobrem in slabem...

"Da, sprejmem." Tiste tako dolgo pričakovane besede vsake ženske, ki je že od malih nog sanjala da bo slišala to od princa na belem konju, pred oltarjem v najlepši obleki. Pa vendar veliko parov ne ve, da so se tem besedam zaobljubili že prej, na začetku zveze. Že da so prišli do zakona so morali pokazati ogromno ljubezni, potrpljenja, sprejemanja in spoštovanja. S poroko se pravzaprav ne bi smelo kaj preveč spremeniti, vsaj ne v odnosu.

Tudi sama vem da na zaljubljence ne sije vedno sonce. Prej ali slej se najdejo težave. Vzeti jih je treba kot izziv, saj partnerja uspešna rešitev še bolj združi in poveže. Tako počasi postajata eno, skupno razmišljata, isto čutita, se enako trudita,..

Posebno še v težkih časih se zavem, kako rada ga imam in kako ga potrebujem. Vem, da je to šele začetek, da sčasoma pridejo še večje skrbi. Vendar tudi teh me ni strah, če jih bova reševala z roko v roki, če bom vsak večer zaspala v njegovem objemu in me bo v novo jutro prebudil njegov nasmeh. Za to ne potrebujeva poroke. Že zdaj si ob stojiva ob strani in se podpirava, bodisi v trenutkih veselja ali žalosti. In tako bi moralo biti v vseh zvezah. Ni vedno idealno, vendar prav to naju povezuje.

(Čeprav je tudi moja skrita želja obleči si sanjsko belo obleko xD) :**

Vsega lepega je hitro konec...

Napeto, z otroškim veseljem obarvano pričakovanje, večdnevne natančne priprave, še zadnja noč...in dopust je končno tu. Zdi se nam tako neverjetno, da si bomo lahko končno vzeli čas zase in za ljudi, ki jih imamo radi, sploh po večmesečnem delu. V nas se poraja prijeten občutek, da se bomo lahko odklopili od vsakodnevne rutine, da bomo za kratek čas zamenjali sosede, spremenili uro prebujanja,... Načrtovanje vseh opravkov in obiskov nam vzame dan ali dva, potem pa....še preden nam uspe narediti kljukico pri vsakem od teh, je dopusta konec. Ponavadi se zaključi s tem, da sodelauki potožimo, da je pač vsega lepega enkrat konec in se s tem kratkomalo sprijaznimo.

Pa nam je bilo res lepo? Smo počitnice načrtovali tako kot bi jih sami želeli preživeti ali tako kot drugi pravijo, da bi "moralo" biti??? Mnogo ljudi si nadvse želi počitnice v gorah, na turistični kmetiji, vendar  so trendi taki, da se poleti dopust preživi na morju, zato se odpravijo na obalo. Pa taki ljudje pridejo domov spočiti, sveži, polni energije, kot bi se za dopustnike spodobilo? Velikokrat občutek krivde, ker niso spoštovali svojih želja, v njih prebudi nejevoljo, obžalovanje, jezo... Je bilo potemtakem res z dopustom konec nečesa lepega ali so se znebili še ene rutine poleg delavnega mesta?

Lepega je vedno prehitro konec, s tem se strinjam. Vendar čas hitro beži prav zato, ker se zabavamo. Lenarjenje na plaži, branje knjige, pisanje bloga, morje, sprehodi ob obali v dvoje so elementi počitnic, ki ustrezajo meni. Vsako leto pridem domov polna spominov, ki nikoli ne minejo. Tudi če je vse trajalo samo en dan. Saj, če pomislimo drugače...kaj pa bi se zgodilo če bi dopust trajal celo leto? Prej ko slej bi se ga naveličali, si zaželeli spremembe...

Tako rutine kot spremembe so torej v našem življenju nujno potrebne, vendar morajo biti slednje v manjšini, sploh če so prijetne narave. Navsezadnje nam to prinese občutek urejenosti, varnosti, logike. Po drugi strani se v vsakdanjem življenju tudi trudimo prav zato, da bomo zaslužno dobili nagrado, odšli na počitnice. Na naših ramenih pa je, da se odločimo, kaj si letos želimo, da bi se v našem spominu ohranilo kot lepo. Moje počitnice na Krku bom absolutno imela za nepozabne! ;) <3

"Ne, ne spoštujem te!"

Na svojem delovnem mestu moram dan za dnem združevati dva tako zelo različna poklica. Biti prisotna v vlogi receptorke in natakarice zna biti včasih pravi izziv. Pa ne v samem delu temveč predvsem iz stališča ljudi s katerimi imam opravka. Ko si nasproti stojita primitivni, nesramen in gobezlav vaški pijanček in omikan, vljuden nemški turist, vedno znova spoznam pomen bontona.

"Pa kje hodiš toliko časa!" so pogosto besede, ki jih vsa vesela slišim dve uri pred koncem dela. In to od človeka, ki si brez sramu poželjivo ogleduje najmanj 35 let mlajše dekle, v čigar besednjaku ne najdeš dosti več od kletvic, ki že na daleč daje neurejen, zanemarjen vtis in za katerega se bojiš, da ne bo poravnal računa. Pa naj še kdo reče, da je spoštovanje pravica vsakega posameznika. Je, vendar hkrati vseskozi ostaja tudi njegova dolžnost.

Zame osebno je spoštovanje pojem, ki ima vzajemen učinek. Obstaja po pravilu ti meni, jaz tebi. In nikakor drugače. Strogo obsojam vsakega, ki reče žalo besedo zoper človeka na ulici, bodisi njegov stil ali barvo kože...saj ga vendar ne pozna. Vendar ljudem iz prejšnjega primera z največjo lahkoto v obraz povem, da jih ne spoštujem. Ker si je treba pač spoštovanje zaslužiti. S korektnim odnosom, če ne drugega. Osnovnega bontona bi se pa res morali vsi naučiti. In po katerem zakonu pravičnosti bi bil potemtakem več vreden razvraten pijanec kot katerikoli drugi "normalen" gost?? Tako je samo v njegovem lastnem svetu. V mojem nikoli.

Po drugi strani pa se vsak dan srečam z vsaj enim od turistov. V bar pridejo nasmejani, vsak v svojem jeziku mi zaželijo dobro jutro, pozanimajo se o turističnih krajih in so neznansko hvaležni za vsake informacijo, pa četudi se ne sklada popolnoma z njihovim vprašanjem. Še beseda ali dve, ponudba kave ali čaja in stkano je novo poznanstvo.

In po sedmih urah mi vedno znova postane jasno, kakšne ljudi želim v življenju okrog sebe in kateri bodo vedno ostali tisti, ki jim bom lahko iz oči v oči odrekla kakršnokoli pomoč, poznanstvo ali konec koncev spoštovanje. Pač, vsakemu svoje! ;) 

"Homo homini lupus!" (Človek človeku volk)

Afere, recesija, umori, inflacija, ugrabitve in izginotja, goljufije,.... Zdi se mi da se ob vsem tem lahko upravičeno ustrašim za svojo prihodnost. Kako bom ob vseh stečajih našla službo, dokončala študij v času recesije, si ustvarila družino, pa za svoje otroke in moža vsak trenutek trepetala, saj očitno živimo v svetu kriminala?? TV prižgem vse redkeje, saj je črna kronika vse bolj obsežna.

Vendar se ni treba posebej poglabljati v politiko, da bi odkrili, da drži latinski pregovor iz naslova. Človek je sočloveku vse prepogosto bolj nevaren od volka. 

Po že dveh različnih službah me je potrlo dejstvo, da se bom morala očitno zopet lotiti iskanja. Vsakič znova mi namreč v strežbi obljubljajo vsakdanje delo, konča pa se s petimi delovnimi dnevi v mesecu. Za tako ravnanje obstaja samo ena beseda: izkoriščanje. Uvrstila bi ga na vrh seznama na začetku, saj je potencialni krivec za vse gnusobe iz začetka.

In mi?? Jasno nam je, da se svet sesuva sam vase. Vsak je zmožen biti pameten in pokazati ves svoj potencial ko na kavici zaspanemu sogovorniku razlaga kako za študente ni delovnih mest, mladi z visoko izobrazbo dobesedno "bežijo" iz države, starejši nimajo dostojnih pokojnin, ki bi jim omogočile zaslužen počitek po mnogih pregaranih letih, vsak dan odkrivajo nove tajkune, ki pa za svoja dejanja ne plačajo,... In kdo od teh bo kaj naredil proti temu?? Res je, ljudje nismo samo volkovi, smo ovce. Slepo sledimo skupini, pa čeprav gre ta v slepo ulico. Bojimo se "posledic," nihče pa ne ve, kakšne so te posledice, saj navsezadnje država živi od vsakega posebej. Nočemo sprejemati pomembnih odločitev, "saj zato izvolimo politike." Po drugi strani pa izražamo nezaupnice vladi, zahtevamo odstope,.. Ali nismo sami s sabo v konfliktu? Prav tako ravnanje pa ne pripelje nikamor, nima koristi...še huje, povzroča le škodo. Nam in drugim.

Mogoče bi bil prav zdaj čas, da pokažemo nekaj optimizma, motivacije in zaupanja drug v drugega. Le tako bomo obnovili deželo "zadovoljnega Kranjca," v katero je verjel Prešeren. Zanjo se je borilo toliko rodov, ki so, sicer po mnogih letih dokazali da je vse mogoče, če imajo le vsi skupen cilj. Prav oni so najbolje potrdili Obamovo geslo: "Da, zmoremo!"

Vsak pa mora najprej začeti pri sebi. Tudi jaz. Nekaj dni nazaj mi je Samo napisal: "Nina, no, ne moreš usega načrtovat!" Res je in zdaj ga bom začela (tudi v tem) upoštevat. Primarno je, da z optimizmom gledamo na prihodnost. Ker pa so časi takšni kot so, bom začela živeti "iz dneva v dan". Navsezadnje, nikoli ne vemo kaj nas čaka naslednji trenutek. :)