Zjutraj so me zbudili zvoki deževnih kapelj, ki so vztrajno trkale po oknu. Za milimeter sem odprla oči, potem pa se čemerna obrnila na drugo stran, pokrila z odejo čez glavo in poskušala znova zaspati. Zamerila sem vremenu. Kako lahko dežuje prav na moj rojstni dan, saj je vendar jasno, da si ne želim skakanja po lužah, sploh ker je SREDI POLETJA!?!
Uspelo mi je smukniti v svet sanj še za dodatni dve uri, potem pa se mi je zazdelo da me božajo sončni žarki... Skočim iz postelje, pogledam čez okno in potem me je prešinilo... "V svojem življenju potrebujem tak preobrat kot ga je naredilo tole vreme!"
Dvajseta so pač skrajni čas da delamo več stvari naenkrat, da ljubimo, da si pripravimo teren za prihodnost, da uživamo, da se smejemo, da kljubujemo in da spreminjamo. Dvomim sicer da bo šlo vse naenkrat, vendar sem si vseeno zastavila nekaj ciljev, brez katerih se ne more vse končati. Živimo nedvomno zato, da pustimo pečat, da drugi vedo da smo živeli in da sei predstavlajo, kako morajo oni živeti.
Od danes naprej se ne bojim več izpitov, niti univ.dipl.dr. prava. Nekoč bomo še sodelavci. Pravo, padlo boš. Že od nekdaj si želim jezikovne certifikate iz španščine, angleščine, pa tečaj nemščine-kdaj, če ne zdaj? Jeziki so nedvomno nekaj, s čimer bom lahko konkurirala vsem tistim, ki jih srečujem v predavalnici. Hmm, pa napisala bi knjigo. Zakaj pa ne, saj že imam naslov. Pa morje, novo stanovanje in kolesarjenje po ljubljanskih ulicah. In vsaj toliko ljubezni kot zdaj.
Ves entuziazem malo zaduši študentsko delo, pa vendar, cent na cent sta dva centa. Energije za tekanje od mize do mize in prijetno smehljanje mladim babicam, ki te že tretjič pošljejo po kozarec vode v prihodnjih letih resda ne bo kaj več. Torej pripišimo še strežbo.
Zdaj pa le še novim dogodivščinam naproti. Hasta la vista! :D
http://www.youtube.com/watch?v=-uG20JBRGGs
Življenje je iskanje koščkov sestavljanke
sreda, 11. julij 2012
petek, 23. marec 2012
Plan B pride v poštev šele, ko plan A popolnoma propade!
Pravna fakulteta. Središče znanja, ki te pripelje v prestiž. Skladišče pravičnosti. Center moči za ustvarjanje pravil po svoji presoji, za interpretacijo zakonov glede na svoje razpoloženje. Prva stopnička do ugleda vsaj na državni ravni.
Pa vendar se vsakič znova vprašam ali je vredno? Biti vsak dan v kontaktu z ljudmi, ki ubijajo tvojo moralo in ki te na krivičen način navadijo biti odporen na svojo vest. Njihovo glavni poslanstvo se zdi zatiranje vrednot poštenosti, morale, pravičnosti in iskrenosti, ki so nam jih privzgojili starši. Z največjim veseljem to počnejo na boleč način. Subjektivno ocenjevanje na podlagi počutja ali pa pač izgleda je tu edini zakon. Drobni tisk opozarja na izobrazbo teh ljudi, ki te lahko kadarkoli spravi v sodni postopek. In jaz sem z njimi prostovoljno podpisala pogodbo.
Po prvem neuspešnem izpitu, v katerem je bila moja edina napaka, da sem pisala prav, pa po mnenju profesorice nisem razumela (saj tudi če bi bilo res, kaj pa je pravo drugega kot "piflanje"), si človek že po naravi začne delati rezervne načrte. Klasična filologija se z ekonomijo bori za prevlado na drugem mestu. Tolažba z dejstvi, da je tudi to moja strast in da najbrž ne bo prehudo, je še kar učinkovita. Sploh ko se ji pridružijo argumenti o zapravljenem času, trudu, zdravju in psihi.
Pa vendar se v meni hkrati začne prebujati maščevalnost. Vem, da bi lahko postala zelo dobra latinistka ali pa ekonomistka, ki bi ji dejansko uspelo najti službo v današnjih okoliščinah. Ampak v nobenem od teh poklicev se ne morem postaviti po robu tistim, ki so me najbolj prizadeli. In noben od teh poklicev ni tisti, ki se pojavlja v mojih sanjah.
Prešine me, da en (čeprav prvi) neuspešen izpit ne pomeni ničesar, naslednji, katerega rezultate dobim čez tri dni, bo gotovo boljši. Potem pa naprej. Še najmanj trije poskusi me ločijo od vdaje. Oni se bodo mene prej naveličali, kot jaz njih, I guess, sploh če bodo padci neutemeljeni.
Pa vendar se vsakič znova vprašam ali je vredno? Biti vsak dan v kontaktu z ljudmi, ki ubijajo tvojo moralo in ki te na krivičen način navadijo biti odporen na svojo vest. Njihovo glavni poslanstvo se zdi zatiranje vrednot poštenosti, morale, pravičnosti in iskrenosti, ki so nam jih privzgojili starši. Z največjim veseljem to počnejo na boleč način. Subjektivno ocenjevanje na podlagi počutja ali pa pač izgleda je tu edini zakon. Drobni tisk opozarja na izobrazbo teh ljudi, ki te lahko kadarkoli spravi v sodni postopek. In jaz sem z njimi prostovoljno podpisala pogodbo.
Po prvem neuspešnem izpitu, v katerem je bila moja edina napaka, da sem pisala prav, pa po mnenju profesorice nisem razumela (saj tudi če bi bilo res, kaj pa je pravo drugega kot "piflanje"), si človek že po naravi začne delati rezervne načrte. Klasična filologija se z ekonomijo bori za prevlado na drugem mestu. Tolažba z dejstvi, da je tudi to moja strast in da najbrž ne bo prehudo, je še kar učinkovita. Sploh ko se ji pridružijo argumenti o zapravljenem času, trudu, zdravju in psihi.
Pa vendar se v meni hkrati začne prebujati maščevalnost. Vem, da bi lahko postala zelo dobra latinistka ali pa ekonomistka, ki bi ji dejansko uspelo najti službo v današnjih okoliščinah. Ampak v nobenem od teh poklicev se ne morem postaviti po robu tistim, ki so me najbolj prizadeli. In noben od teh poklicev ni tisti, ki se pojavlja v mojih sanjah.
Prešine me, da en (čeprav prvi) neuspešen izpit ne pomeni ničesar, naslednji, katerega rezultate dobim čez tri dni, bo gotovo boljši. Potem pa naprej. Še najmanj trije poskusi me ločijo od vdaje. Oni se bodo mene prej naveličali, kot jaz njih, I guess, sploh če bodo padci neutemeljeni.
torek, 6. marec 2012
Odgovornost!
Beseda je kot taka in v številnih zvezah uporabljena vsak dan. Večkrat. Vendar koliko ljudi dejansko pozna njen pravi, življenjski pomen?
Odgovornost prevzeti krivdo, govoriti resnico, opravljati dolžnosti. Večini je prva asociacija služba, delo. Zelo malo pa nas pomisli še na nekoliko širši obseg. Človek ima mnoge odgovornosti tudi do sebe in najbližjih, ki se ne povezujejo vedno z delom. Odgovornost, da si vzamemo čas zase, da premislimo o tem, kaj bi radi počeli, za katere osebe v življenju smo hvaležni. In nenazadnje tudi, da od časa do časa molčimo.
Mišljenj in občutkov drugih včasih pač ne gre spreminjati. Tudi če si še tako želimo, da bi se skladali z našimi. Vsak človek je pač individualna osebnost, ki ima svoje pravice in svoboda mišljenje spada mednje. Najtežje jo je sprejeti pri intimnih stvareh, vendar človek, ki to zmore, zmore vse-tak človek je zmagovalec. Ne samo iz vidika samega sebe, saj je mnogokrat potrebnega več napora in truda, kot mislimo, da smo ga sposobni, ampak tudi z vidika drugih.
Ko se ob takih dogodkih zamislim, mi postane jasno, da je toleranca in možnost zdravega sprejemanja in prilagajanja ena najtežje privzgojljivih stvari. Pa vendar sta starša mnogo let vztrajno delala le na tem. Prikrito, z nepomembnimi primeri, v navidez nedvomljivih situacijah. Še vedno pa mi je težko to znanje unovčiti.
Važen je namen, pravi pregovor. Verjamem, da v tem primeru ne gre za izgovarjanje. Kajti z vsakim poskusom postaja malce lažje. Ljudje smo navsezadnje bitja, ki se učimo (tudi) iz izkušenj. Če se naučimo te lekcije, smo v življenju dosegli že kar nekaj.
Odgovornost prevzeti krivdo, govoriti resnico, opravljati dolžnosti. Večini je prva asociacija služba, delo. Zelo malo pa nas pomisli še na nekoliko širši obseg. Človek ima mnoge odgovornosti tudi do sebe in najbližjih, ki se ne povezujejo vedno z delom. Odgovornost, da si vzamemo čas zase, da premislimo o tem, kaj bi radi počeli, za katere osebe v življenju smo hvaležni. In nenazadnje tudi, da od časa do časa molčimo.
Mišljenj in občutkov drugih včasih pač ne gre spreminjati. Tudi če si še tako želimo, da bi se skladali z našimi. Vsak človek je pač individualna osebnost, ki ima svoje pravice in svoboda mišljenje spada mednje. Najtežje jo je sprejeti pri intimnih stvareh, vendar človek, ki to zmore, zmore vse-tak človek je zmagovalec. Ne samo iz vidika samega sebe, saj je mnogokrat potrebnega več napora in truda, kot mislimo, da smo ga sposobni, ampak tudi z vidika drugih.
Ko se ob takih dogodkih zamislim, mi postane jasno, da je toleranca in možnost zdravega sprejemanja in prilagajanja ena najtežje privzgojljivih stvari. Pa vendar sta starša mnogo let vztrajno delala le na tem. Prikrito, z nepomembnimi primeri, v navidez nedvomljivih situacijah. Še vedno pa mi je težko to znanje unovčiti.
Važen je namen, pravi pregovor. Verjamem, da v tem primeru ne gre za izgovarjanje. Kajti z vsakim poskusom postaja malce lažje. Ljudje smo navsezadnje bitja, ki se učimo (tudi) iz izkušenj. Če se naučimo te lekcije, smo v življenju dosegli že kar nekaj.
četrtek, 16. februar 2012
Le ljubezen te vidi takega, kot si!
Pred kratkim smo praznovali Valentinčka. Tistega nadobudnega Kupida, ki vsakemu od nas izstreli puščico ljubezni v srce prav ko to najmanj pričakujemo. Vendar se mi ne zdi prav, da si posebej izkažemo ljubezen samo na en dan v letu. Objem, poljub in nasmeh bi morali biti vsako jutro pripravljeni za osebo, poleg katere se zbudimo. Zasipanje s preprostimi, simboličnii darili, pa čeprav le s kosilom, bi moralo postati vsakdanje.
Po drugi strani pa je valentinovo ravno pravšnje za poglobljeno razmišljanje in morebiten pogovor o zvezi, odnosih, željah, pričakovanjih in predvsem o pomenu ljubezni. Priznam, da sem sama ta pomen odkrila dva dni po prazniku, pa vendar bolje pozno kot nikoli.
Vedela sem že od začetka, da me ima rad, zato dodatnih čarov ljubezni nisem iskala, to mi je bilo popolnoma dovolj. Pa vendar mi je to čustvo samo pokazalo, kako veličastno je in kaj vse zmore.
Moje ime je bilo vedno razumljeno kot ideal. Vsi so namreč opazili samo šolske in študijske dosežke. Na prste ene roke sem lahko preštela ljudi, ki bi znali v kateremkoli trenutku povedati kaj mi je všeč, česa ne maram in kaj me najbolj razveseli in v oznaki katerih ne bi našla le besed "odličnjakinja", pa štipendija in črni lasje.
Pa saj nisem imela ničesar proti. Vse te trivialne govorice me niso blatile. Ampak vseeno se mi je zdelo, da sem mnogo več. Bila sem še pevka, rada sem pisala pesmi in članke in tekoče govorila špansko. Ljubezen pa mi je do sedaj pokazala vse kar nisem; nisem smučarka, tudi ne adrenalinski tip človeka, ne maram zime, nimam skrivnih prihrankov in v svojih dejanjih opazim mnogo neodločnosti. Organizacija in načrti mi ne gredo dobro od rok in nisem ljubiteljica viskijev.
Vse te negacije pa so mi v prvi meri odprle oči do dejstva, da On to ve, pa me vseeno sprejema tako kot sem in me ima vseeno rad. Kaj več bi si medvedek lahko želel? :)
Po drugi strani pa je valentinovo ravno pravšnje za poglobljeno razmišljanje in morebiten pogovor o zvezi, odnosih, željah, pričakovanjih in predvsem o pomenu ljubezni. Priznam, da sem sama ta pomen odkrila dva dni po prazniku, pa vendar bolje pozno kot nikoli.
Vedela sem že od začetka, da me ima rad, zato dodatnih čarov ljubezni nisem iskala, to mi je bilo popolnoma dovolj. Pa vendar mi je to čustvo samo pokazalo, kako veličastno je in kaj vse zmore.
Moje ime je bilo vedno razumljeno kot ideal. Vsi so namreč opazili samo šolske in študijske dosežke. Na prste ene roke sem lahko preštela ljudi, ki bi znali v kateremkoli trenutku povedati kaj mi je všeč, česa ne maram in kaj me najbolj razveseli in v oznaki katerih ne bi našla le besed "odličnjakinja", pa štipendija in črni lasje.
Pa saj nisem imela ničesar proti. Vse te trivialne govorice me niso blatile. Ampak vseeno se mi je zdelo, da sem mnogo več. Bila sem še pevka, rada sem pisala pesmi in članke in tekoče govorila špansko. Ljubezen pa mi je do sedaj pokazala vse kar nisem; nisem smučarka, tudi ne adrenalinski tip človeka, ne maram zime, nimam skrivnih prihrankov in v svojih dejanjih opazim mnogo neodločnosti. Organizacija in načrti mi ne gredo dobro od rok in nisem ljubiteljica viskijev.
Vse te negacije pa so mi v prvi meri odprle oči do dejstva, da On to ve, pa me vseeno sprejema tako kot sem in me ima vseeno rad. Kaj več bi si medvedek lahko želel? :)
sobota, 21. januar 2012
"Ne zmorem" je le še eden izmed slabih izgovorov!
Popuščanje, vrsta neuspehov, ki jim ni videti konca, spodrsljaji in izgube ter pozabljanje lastnih želja in idealov so najpogostejše posledice stavka: "Ne zmorem!" Dejstvo je, da je vse močno podobno bolezni. Kljub prehladu si kos vsem obveznostim, šele lastno priznanje, da si bolan, te priveže na posteljo.
Samo čakala sem, kdaj se bo tudi pri meni začel pojavljati ta oslabljeni psihološki mehanizem. Ljudje smo Freudovska bitja. Celotno delovanje je odvisno od dogajanj v naših možganih. Dokaz je v tem, da tudi zaljubljeni lahko uspejo v šoli, tudi bolni lahko sami ozdravijo, splošni "kiskoti" se lahko neprestano smejijo in sanje se lahko uresničijo. Potreben je le red in urejenost v našem umskem središču.
Pa kjljub vsemu znanju psihologije nastopijo šibki trenutki. V prvem letniku faksa na primer. Že tako prestrašeni bruci ob enormni spodbudi svojih profesorjev (najpogostejši stavek na predstavitvi predmetov v prvem tednu se glasi: "Le tretjina od tistih, ki sedaj sedite v predavalnici se vas bo po čudežu znašla v 2. letniku!") začnemo dvomiti v naše sposobnosti. Največja želja je vrniti se v puhast objem gimnazijskih zidov in nikoli več slišati za rimsko pravo! :)
Pa se je začelo. Bolezen, oslabljenost, lenoba, dvom in "ne zmorem". Prvi klokvij je šel še uspešno skozi, za moment sem celo prenehala tako močno dvomiti vase, v dejstvo da poznam svoje učne zmožnosti in navade. Pa so se začeli približevati izpiti. Stres je pustil pomemben pečat na mojem zdravju in sledilo je neizogibno-dva izpuščena roka.
In konec koncev je bilo to dobro. Postavilo me je na realna tla. Nihče mi nima pravice uničiti sanj. Tudi tako snobovski profesorji, ki se imajo za biser slovenskega pravnega sistema. Saj niso večni, nekoč bo tudi njih nekdo nasledil. In to bomo mi. Iz njihovih govorov se bomo naučili, da se novopečenega študenta ne ustrahuje ampak se mu raje postavi omejitve za vpis, s tem naredi selekcijo najboljših in se jim nato izkaže spoštovanje.
Nihče mi pač ne more reči, da moja zlata matura ne velja. Mogoče ne velja pri tistih, ki so jim naziv zlatega maturanta kupile očkove debele denarnice. Zame pa je to le še eden v vrsti uspehov, kljukica na seznamu stvari, ki jih hočem doseči v življenju in v katere sem in bom vložila vse svoje sposobnosti. In naslednja alinea na tem seznamu je končana pravna fakulteta. Navsezadnje si dva semesterska izpita lahko pustim tudi za naslednje leto.
Samo čakala sem, kdaj se bo tudi pri meni začel pojavljati ta oslabljeni psihološki mehanizem. Ljudje smo Freudovska bitja. Celotno delovanje je odvisno od dogajanj v naših možganih. Dokaz je v tem, da tudi zaljubljeni lahko uspejo v šoli, tudi bolni lahko sami ozdravijo, splošni "kiskoti" se lahko neprestano smejijo in sanje se lahko uresničijo. Potreben je le red in urejenost v našem umskem središču.
Pa kjljub vsemu znanju psihologije nastopijo šibki trenutki. V prvem letniku faksa na primer. Že tako prestrašeni bruci ob enormni spodbudi svojih profesorjev (najpogostejši stavek na predstavitvi predmetov v prvem tednu se glasi: "Le tretjina od tistih, ki sedaj sedite v predavalnici se vas bo po čudežu znašla v 2. letniku!") začnemo dvomiti v naše sposobnosti. Največja želja je vrniti se v puhast objem gimnazijskih zidov in nikoli več slišati za rimsko pravo! :)
Pa se je začelo. Bolezen, oslabljenost, lenoba, dvom in "ne zmorem". Prvi klokvij je šel še uspešno skozi, za moment sem celo prenehala tako močno dvomiti vase, v dejstvo da poznam svoje učne zmožnosti in navade. Pa so se začeli približevati izpiti. Stres je pustil pomemben pečat na mojem zdravju in sledilo je neizogibno-dva izpuščena roka.
In konec koncev je bilo to dobro. Postavilo me je na realna tla. Nihče mi nima pravice uničiti sanj. Tudi tako snobovski profesorji, ki se imajo za biser slovenskega pravnega sistema. Saj niso večni, nekoč bo tudi njih nekdo nasledil. In to bomo mi. Iz njihovih govorov se bomo naučili, da se novopečenega študenta ne ustrahuje ampak se mu raje postavi omejitve za vpis, s tem naredi selekcijo najboljših in se jim nato izkaže spoštovanje.
Nihče mi pač ne more reči, da moja zlata matura ne velja. Mogoče ne velja pri tistih, ki so jim naziv zlatega maturanta kupile očkove debele denarnice. Zame pa je to le še eden v vrsti uspehov, kljukica na seznamu stvari, ki jih hočem doseči v življenju in v katere sem in bom vložila vse svoje sposobnosti. In naslednja alinea na tem seznamu je končana pravna fakulteta. Navsezadnje si dva semesterska izpita lahko pustim tudi za naslednje leto.
torek, 27. december 2011
"Nina, na enem paralelnem svetu si ti prostitutka!"
Hm...saj ne vem, ali me te besede žalijo ali odpirajo novo debato, katere korenine segajo v davni mesec julij letošnjega leta. Večerna vožnja iz turističnega Krka se je nenadoma spremenila v razpravo med bratoma. "Ali obstaja paralelni svet? Kaj je sploh to? Kje je znanstvena podlaga in kje otipljivi dokazi? Koliko različic vsakega od nas torej obstaja?" Na koncu enotnega zaključka ni bilo. Me je pa utrudilo.
Torej, glede na moje razumevanje (ki je bilo naporno, saj nisem naravoslovec, filozof pa tudi ne), je logika približno taka: Vse izhaja iz dejstva, da je vesolje neskončno. V njem obstajajo številne dimenzije, svetovi. Med njimi so črvine oz. prehodi, preko katerih je možno priti v drug svet, kjer obstaja vse enako kot v tvojem svetu, le življenje poteka drugače. To pomeni, da če sem se v tem svetu odločila za poklic zdravnice, sem v paralelnem življenju lahko tudi prostitutka, ja. :)
Druga ponazoritev je s pomočjo odločitev. Z vsako odločitvijo, ki jo sprejmeš, se bo tvoje življenje obrnilo v dve smeri. Tisti dve se bosta ob novih odločitvah nadaljevali še v dve novi življenji. Vse to nadaljevanje se začne ob rojstvu in konča s smrtjo. Poteka tudi ob najmanjših in nepomembnih odločitvah, na primer: ali bom pobrala šilček, ki mi je padel na tla? Eno življenje se nadaljuje s tem da ga poberem, v drugem, paralelnem svetu, istočasno še vedno leži na tleh.
Tretja, in meni osebno najbolj razumljiva razlaga, pa je s pomočjo frekvenc, ki jo v svojih knjigah uporabi Castaneda. Svet v katerem smo, oddaja frekvenco, s katero smo bitja na tem svetu usklajena. Zato doživljamo isto realnost, okolico, dogodke. Če bi človeku frekvenco spremenili, bi ugledal drugo dimenzijo in drugo zavedanje. Ostal bi na istem mestu, spremenil pa bi se potek dogodkov, realnost,...
Sama nisem velik pripadnik filozofskih, budističnih in podobnih teorij. Prav tako nisem pretirano znanstveni navdušenec. Moram pa priznati, da me je ta teorija nekako pomirila. Vedno sem namreč razmišljala o posledicah svojih odločitev, predvsem o tistih pomembnih, za katere se mi je zdelo, da se nisem najbolje odločila. Tolaži me ideja, da nekje v tem vesolju doživljam drugačne posledice, živim drugačno življenje. Prav gotovo v principu nasprotujem vsem vaškim tercialkam. Mogoče sem metalka. Ali pa modna oblikovalka. Nekje pa imam prav gotovo štiri otroke! :)
Torej, glede na moje razumevanje (ki je bilo naporno, saj nisem naravoslovec, filozof pa tudi ne), je logika približno taka: Vse izhaja iz dejstva, da je vesolje neskončno. V njem obstajajo številne dimenzije, svetovi. Med njimi so črvine oz. prehodi, preko katerih je možno priti v drug svet, kjer obstaja vse enako kot v tvojem svetu, le življenje poteka drugače. To pomeni, da če sem se v tem svetu odločila za poklic zdravnice, sem v paralelnem življenju lahko tudi prostitutka, ja. :)
Druga ponazoritev je s pomočjo odločitev. Z vsako odločitvijo, ki jo sprejmeš, se bo tvoje življenje obrnilo v dve smeri. Tisti dve se bosta ob novih odločitvah nadaljevali še v dve novi življenji. Vse to nadaljevanje se začne ob rojstvu in konča s smrtjo. Poteka tudi ob najmanjših in nepomembnih odločitvah, na primer: ali bom pobrala šilček, ki mi je padel na tla? Eno življenje se nadaljuje s tem da ga poberem, v drugem, paralelnem svetu, istočasno še vedno leži na tleh.
Tretja, in meni osebno najbolj razumljiva razlaga, pa je s pomočjo frekvenc, ki jo v svojih knjigah uporabi Castaneda. Svet v katerem smo, oddaja frekvenco, s katero smo bitja na tem svetu usklajena. Zato doživljamo isto realnost, okolico, dogodke. Če bi človeku frekvenco spremenili, bi ugledal drugo dimenzijo in drugo zavedanje. Ostal bi na istem mestu, spremenil pa bi se potek dogodkov, realnost,...
Sama nisem velik pripadnik filozofskih, budističnih in podobnih teorij. Prav tako nisem pretirano znanstveni navdušenec. Moram pa priznati, da me je ta teorija nekako pomirila. Vedno sem namreč razmišljala o posledicah svojih odločitev, predvsem o tistih pomembnih, za katere se mi je zdelo, da se nisem najbolje odločila. Tolaži me ideja, da nekje v tem vesolju doživljam drugačne posledice, živim drugačno življenje. Prav gotovo v principu nasprotujem vsem vaškim tercialkam. Mogoče sem metalka. Ali pa modna oblikovalka. Nekje pa imam prav gotovo štiri otroke! :)
Druga polovica poker igralca!
"Kaj pa lahko naredi z igrami na srečo?! Še vsakemu se je zgodilo, da so izgubili vse! Slej kot prej bo zapravil vse imetje. Pazi, sreča se bo zagotovo obrnila proti njemu!" Besede, stavki, opozorila modrih in izkušenih starejših generacij (pa tudi kakšen osebek mojih let se najde), ki se mi vedno odvrtijo, ko komu omenim, da se moja boljša polovica ukvarja s pokrom. Tako je, kot bi poslušala pokvarjen radijo;gumb replay je zataknjen in ne glede na to, da se trudim po vseh svojih močeh, radio kar naprej ponavlja tiste svoje, tako napačne besede, ki mi kar naprej odzvanjajo v ušesih.
Zaboli me, ko mi to reče oseba, ki meni ali celo nama obema nekaj pomeni. Res je, da zaupam v njegove sposobnosti, vendar ne slepo. Pri tem me pač ni mogla voditi le ljubezen, treba je bilo dodati tudi kanček razuma, truda in poguma. Nihče od ljudi, ki poker štejejo med igre na srečo pa mu ni pripravljen prisluhniti. Ne dajejo priložnosti, da bi jih vsaj površno seznanil s to igro. Reči pokru igra na srečo je namreč kot reči jabolku mango.
No, pa da dokažem, da moje priznanje o (površinski) seznanjenosti s pokrom ni le prazen niz besed. Poker je igra razuma, matematike in statistike. Že na začetku, ob prvih dveh podeljenih kartah, je potrebnega mnogo razmišljanja in računanja verjetnosti, da igralec ugotovi, kakšne so možnosti za njegov uspeh. Če presodi da jih ni, odstopi. Računanje in odstop pridejo v poštev tudi v vseh nadaljnjih korakih. Kakor seveda tudi višanje stav in spreminjanje možnosti za zmago. Nič ni odvisno od sreče. Uspeh leži na izkušenosti, znanju in treznem razmišljanju igralca. S pravimi potezami in poznavanjem nasprotnika lahko zmaga tudi s slabimi kartami.
Prav zato pa je poker igra, ki od poteze do poteze zahteva visoko stopnjo psihične stabilnosti in čvrsto osebnost. Rezultati nihajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, pogosto brez razloga na igralčevi strani. Prav to pa poskušajo nekateri izmed njih doseči celo kariero. Postati gospodar svojega razpoloženja, svojih misli v tem poslu zagotavlja preživetje.
Nekaterim je to pisano na kožo, spet drugi to počnejo le iz pohlepa in brez vsakega znanja ter tako blatijo igro. Prav zaradi njih ima igra v družbi negativen prizvok, spada med igre na srečo, v mnogih državah pa jo na različne načine omejujejo. Vendar dobremu igralcu bo ne glede na vse uspelo. Verjamem, da tebi bo, Samo! ;)
Zaboli me, ko mi to reče oseba, ki meni ali celo nama obema nekaj pomeni. Res je, da zaupam v njegove sposobnosti, vendar ne slepo. Pri tem me pač ni mogla voditi le ljubezen, treba je bilo dodati tudi kanček razuma, truda in poguma. Nihče od ljudi, ki poker štejejo med igre na srečo pa mu ni pripravljen prisluhniti. Ne dajejo priložnosti, da bi jih vsaj površno seznanil s to igro. Reči pokru igra na srečo je namreč kot reči jabolku mango.
No, pa da dokažem, da moje priznanje o (površinski) seznanjenosti s pokrom ni le prazen niz besed. Poker je igra razuma, matematike in statistike. Že na začetku, ob prvih dveh podeljenih kartah, je potrebnega mnogo razmišljanja in računanja verjetnosti, da igralec ugotovi, kakšne so možnosti za njegov uspeh. Če presodi da jih ni, odstopi. Računanje in odstop pridejo v poštev tudi v vseh nadaljnjih korakih. Kakor seveda tudi višanje stav in spreminjanje možnosti za zmago. Nič ni odvisno od sreče. Uspeh leži na izkušenosti, znanju in treznem razmišljanju igralca. S pravimi potezami in poznavanjem nasprotnika lahko zmaga tudi s slabimi kartami.
Prav zato pa je poker igra, ki od poteze do poteze zahteva visoko stopnjo psihične stabilnosti in čvrsto osebnost. Rezultati nihajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, pogosto brez razloga na igralčevi strani. Prav to pa poskušajo nekateri izmed njih doseči celo kariero. Postati gospodar svojega razpoloženja, svojih misli v tem poslu zagotavlja preživetje.
Nekaterim je to pisano na kožo, spet drugi to počnejo le iz pohlepa in brez vsakega znanja ter tako blatijo igro. Prav zaradi njih ima igra v družbi negativen prizvok, spada med igre na srečo, v mnogih državah pa jo na različne načine omejujejo. Vendar dobremu igralcu bo ne glede na vse uspelo. Verjamem, da tebi bo, Samo! ;)
Naročite se na:
Objave (Atom)