"Ne zmorem" je le še eden izmed slabih izgovorov!

Popuščanje, vrsta neuspehov, ki jim ni videti konca, spodrsljaji in izgube ter pozabljanje lastnih želja in idealov so najpogostejše posledice stavka: "Ne zmorem!" Dejstvo je, da je vse močno podobno bolezni. Kljub prehladu si kos vsem obveznostim, šele lastno priznanje, da si bolan, te priveže na posteljo.

Samo čakala sem, kdaj se bo tudi pri meni začel pojavljati ta oslabljeni psihološki mehanizem. Ljudje smo Freudovska bitja. Celotno delovanje je odvisno od dogajanj v naših možganih. Dokaz je v tem, da tudi zaljubljeni lahko uspejo v šoli, tudi bolni lahko sami ozdravijo, splošni "kiskoti" se lahko neprestano smejijo in sanje se lahko uresničijo. Potreben je le red in urejenost v našem umskem središču.

Pa kjljub vsemu znanju psihologije nastopijo šibki trenutki. V prvem letniku faksa na primer. Že tako prestrašeni bruci ob enormni spodbudi svojih profesorjev (najpogostejši stavek na predstavitvi predmetov v prvem tednu se glasi: "Le tretjina od tistih, ki sedaj sedite v predavalnici se vas bo po čudežu znašla v 2. letniku!") začnemo dvomiti v naše sposobnosti. Največja želja je vrniti se v puhast objem gimnazijskih zidov in nikoli več slišati za rimsko pravo! :)

Pa se je začelo. Bolezen, oslabljenost, lenoba, dvom in "ne zmorem". Prvi klokvij je šel še uspešno skozi, za moment sem celo prenehala tako močno dvomiti vase, v dejstvo da poznam svoje učne zmožnosti in navade. Pa so se začeli približevati izpiti. Stres je pustil pomemben pečat na mojem zdravju in sledilo je neizogibno-dva izpuščena roka.

In konec koncev je bilo to dobro. Postavilo me je na realna tla. Nihče mi nima pravice uničiti sanj. Tudi tako snobovski profesorji, ki se imajo za biser slovenskega pravnega sistema. Saj niso večni, nekoč bo tudi njih nekdo nasledil. In to bomo mi. Iz njihovih govorov se bomo naučili, da se novopečenega študenta ne ustrahuje ampak se mu raje postavi omejitve za vpis, s tem naredi selekcijo najboljših in se jim nato izkaže spoštovanje.

Nihče mi pač ne more reči, da moja zlata matura ne velja. Mogoče ne velja pri tistih, ki so jim naziv zlatega maturanta kupile očkove debele denarnice. Zame pa je to le še eden v vrsti uspehov, kljukica na seznamu stvari, ki jih hočem doseči v življenju in v katere sem in bom vložila vse svoje sposobnosti. In naslednja alinea na tem seznamu je končana pravna fakulteta. Navsezadnje si dva semesterska izpita lahko pustim tudi za naslednje leto.