Odgovornost!

Beseda je kot taka in v številnih zvezah uporabljena vsak dan. Večkrat. Vendar koliko ljudi dejansko pozna njen pravi, življenjski pomen?

Odgovornost prevzeti krivdo, govoriti resnico, opravljati dolžnosti. Večini je prva asociacija služba, delo. Zelo malo pa nas pomisli še na nekoliko širši obseg. Človek ima mnoge odgovornosti tudi do sebe in najbližjih, ki se ne povezujejo vedno z delom. Odgovornost, da si vzamemo čas zase, da premislimo o tem, kaj bi radi počeli, za katere osebe v življenju smo hvaležni. In nenazadnje tudi, da od časa do časa molčimo.

Mišljenj in občutkov drugih včasih pač ne gre spreminjati. Tudi če si še tako želimo, da bi se skladali z našimi. Vsak človek je pač individualna osebnost, ki ima svoje pravice in svoboda mišljenje spada mednje. Najtežje jo je sprejeti pri intimnih stvareh, vendar človek, ki to zmore, zmore vse-tak človek je zmagovalec. Ne samo iz vidika samega sebe, saj je mnogokrat potrebnega več napora in truda, kot mislimo, da smo ga sposobni, ampak tudi z vidika drugih.

Ko se ob takih dogodkih zamislim, mi postane jasno, da je toleranca in možnost zdravega sprejemanja in prilagajanja ena najtežje privzgojljivih stvari. Pa vendar sta starša mnogo let vztrajno delala le na tem. Prikrito, z nepomembnimi primeri, v navidez nedvomljivih situacijah. Še vedno pa mi je težko to znanje unovčiti.

Važen je namen, pravi pregovor. Verjamem, da v tem primeru ne gre za izgovarjanje. Kajti z vsakim poskusom postaja malce lažje. Ljudje smo navsezadnje bitja, ki se učimo (tudi) iz izkušenj. Če se naučimo te lekcije, smo v življenju dosegli že kar nekaj.