So this is Christmas, and what have you done?

Božični prazniki v meni prebudijo vonj po cimetu in potici, spomin na skupne družinske večere ter občutek veselja ob odpiranju daril in postavljanju jaslic. Vsako leto bolj pa opažam, da je božič postal sredstvo v rokah komercialnih velikašev. Ljudje ga na žalost občutijo bolj kot breme za svojo denarnico kot stik z družino. Sodobni svet je izgubil bistvo Jezusovega rojstva-božičnega duha, prevzetega z mirom, svetostjo, ponižnostjo, ljubeznijo in sožitjem.

Je pa ta čas odličen za letne obračune. Enkrat v letu se enostavno moramo vprašati kaj vse smo storili, kaj lahko spremenimo in s čim bi morali nadaljevati. Sama se nad sabo zamislim prav na božični večer.

Letošnji rezultat je naslednji:
Ponosna sem predvsem na dobrodelnost, ki smo jo letos izkazale s pevkami. Vsakoletni obisk pred božičem v domu starejših občanov, je postal že naš običaj. Zavedati se moramo, da "vsak bo enkrat star in siv, boš vidu, tudi ti boš bil" (Trkaj). Tamkajšnji stanovalci in osebje nam vsakič izkažejo izredno hvaležnost. Ob prepevanju božičnih pesmi se mnogo kateremu od njih utrne solza, želeli so, da bi bil med prazniki z družino in se spomnlii že mnogih preteklih božičev. Rade prisluhnemo njihovim pričevanjem o preteklosti, ponavadi vključujejo revščino in način krašenja dreveščka. Razidemo se v želji, da se naslednje leto spet srečamo, vsaka od nas pevk pa si potihem želi, da bi tudi nam na stara leta vsaj za božič prišel nekdo prepevat.


Potreben je nov hobi, po možnosti mora vsebovati tehnike sprostitve. Resno že razmišljam o jogi, ker ta faks in natempiran slog življenja pač ubijata.

Tako kot vsako leto je treba tudi v 2012 zakorakati skupaj z napredkom. Današnja družba zahteva popolnost. Treba je torej izbrati najboljše opcije in reakcije v čisto vsaki situaciji. Biti najboljši, pa vendar se ne truditi preveč. Izstopati, a se ne izpostavljati. Garati, pa ne biti utrujen. Biti ljubljen, a ne preveč ljubiti. Ravnati trezno, s trdno osebnostjo, pa vendar upoštevati čustva.

Bomo videli, kaj vse se bo uresničilo. Miren in vesel preostanek božiča vsem skupaj! ;)

...and supergirls don't cry...

"Optimism is just a lack of information", sem prebrala v kotičku na skypu, kamor napišeš misli, mnenja, dogodke, katere želiš deliti s svojimi prijatelji. Pa vendar se ne strinjam v celoti. Upanje se nam res lahko rodi ravno zaradi tega, ker nam manjka informacija, ki bi ga sicer pokopala, pa vendar lahko prav ta optimizem, kljubovanje in volja premikajo gore.

Profesor ekonomist nam velikokrat omeni, da na ekonomskem področju postajamo vse preveč črnogledi in to čisto brez potrebe. Ob tem doda da to nikakor ni v skladu s slovenskim značajem, s karakterjem narodne upornosti, kljubovanja in vztrajanja pod mnogimi leti nasilne nadvlade drugih, sosednjih narodov in hkratnega zatiranja iz njihove strani na vseh področjih. Vendar ta pesimizem tako Slovenci kot tudi vsi drugi prenašamo na ostala področja življenja, začeli smo ga posploševati. Ne zavedamo se, kako zelo slabo je to za nas same, za našo osebnost in telo.

Ko beremo časopise, novice in revije, si naši možgani ob slabih razpoloženjih (med katere spadajo pesimizem, tesnoba, melanholija, žalost) zapomnijo še več slabih informacij, s tem se poveča količina stresa in nas pahne v začaran krog obupa in smiljenja samemu sebi, iz katerega ne vidimo rešitve. Vsak človek pri zdravi pameti bi v tem prepoznal neizogibno katastrofo, pa kljub temu kot ovce vsi ravnamo enako, prav po tem receptu.

Po drugi strani so nekatere redke izjeme zmožne samo z voljo in močjo misli prekositi same sebe. Rušijo napovedi zdravnikov, ki jih imamo v današnjem svetu za alfo in omego, postavljajo nove rekorde na športnem, socialnem, umskem področju, znanosti odstirajo nova obzorja in predvsem uresničujejo zastavljene cilje. Ob tem, ko usmerjajo svoje življenje po poteh, ki so si jih sami natančno začrtali, se ne pustijo motiti. Vedo namreč, da so trenutki, ki minejo tako, kot so si jih zamislili, edini njihovi. Nikomur nič ne dolgujejo, vzeli so le kar je njihovega, pa vendar jih ta osnova bogati. Svet bodo zapustili neprimerno boljši od drugih, ovenčani z izkušnjami in neprecenljivimi spomini.

Zgraditi si trdno osebnost in ustvariti nadzor nad lastnimi mislimi, da ne bodo postale propustne za pesimizem moderne dobe, tako še vedno ostaja največji izziv življenja. S tem nam je dano vse, ker dobimo življenje naših želja.

Življenje je....sveto! (Matic, 8 let)

Pred tremi dnevi sem v učilnici, kjer imamo pevske vaje, med množico risbic, ki visijo na steni in prikazujejo srečne družine učencev, opazila zgoraj omenjeno mnenje. Nadobudni osemletnik ga je dodal mnenjem o življenju številnih sošolcev, vendar je bilo prav njegovega skoraj nemogoče zgrešiti. Napisano je bilo z rdečimi, malce nerodno oblikovanimi velikimi tiskanimi črkami na živo rumeni podlagi. Kot da bi me napis nagovoril sem se ustavila in začela o tem razmišljati.

Le kako lahko osemletnik izreče mnenje, ki se ga večina odrastlih ljudi ne zaveda? V pustem vsakdanjiku le tarnajo zaradi množice obveznosti. Pa ima res vsem drugim navkljub lahko otrok tako zrelo dojemanje? Menim, da lahko. Prav vsi bi se morali večkrat ravnati po njihovem razmišljanju, najti otroka v sebi in poiskati rešitev za problem na čisto preprost, logičen način.

Malčki so tisti, ki vsak dan cenijo druženje in igro s prijatelji. Zvečer navdušeno pripovedujejo staršem o doživetjih in novih spoznanjih, pa čeprav se jim eno in isto dogaja vsak dan. Zdi se, da so kot goba, ki vsrka vse znanje, ki mu ga okolica lahko ponudi in s tem pridobivajo izkušnje. Veseli in ponosni so nase vsakič ko zmagajo v spominu ali pri človek ne jezi se. Za srečo pa ne potrebujejo najnovejšega avta ali razkošnega stanovanja. Dovolj jim je že pozornost sočloveka in občutek, da so iz strani staršev, sorodnikov in vrstnikov ljubljeni in zaželjeni.

Kakorkoli se nam zdijo ti občutki tuji, pa se moramo zavedati, da smo vsi bili nekoč otroci. Prijateljev si nismo izbirali zaradi njihovega premoženja, nismo se ozirali na izobrazbo staršev, pa tudi ne na leto ali dve starostne razlike. Vsi smo se od srca nasmejali, ko je bilo nekaj smešno in se spontano zjokali, ko smo bili prizadeti. Cenili smo iskrenost in nismo odklanjali pomoči, obsojali pa smo goljufijo, hinavščino in zlo. (Kar spomnite se, kako neutolažljivi so pri igri otroci, če vrstniki goljufajo).

Pogosto se mi zdi, da smo vse to prerasli, pa čeprav bi nam taki občutki in vrednote prišli v sedanji situaciji še kako prav. Brez njih namreč življenje izgublja prav tisto svetost, ki jo lahko še občutijo osemletniki. In prav zagotovo ne bi bilo napačno kakšnega izmed odraslih pred službo posaditi v otroški bazenček s kupom osemletnikov ob njem. Mogoče bi jih pa le vprašal za nasvet in nato sprejemal bolj logične in pravične odločitve. ;)

Bene iudicat, qui bene distinguit (Dobro sodi kdor dobro razlikuje)!!

Hm, kdo bi si mislil, da človeku lahko povprečna (oz. slaba, ker smo zgubili) košarkarska tekma povzroči toliko vprašanj. Včeraj sem namreč natančno opazovala poklic sodnika. Profesija, dokaj podobna moji željeni, pa vendar tako različna.

Seveda je logično da v Stožicah navijamo za Olimpijo, da je vsak napad dosti močnejše španske Barcelone pospremljen z žvižgi, pa vendar na celotni tekmi samo tri osebe ne smejo biti navijači...sodniki. Prepovedano jim je preferiranje, ne smejo izraziti veselja ob doseženem košu ali soditi v prid eni strani. Nikomur ni mar, da so tudi oni samo ljudje, od njih se pač zahteva božje karakteristike. Spremljati jih mora orlovski vid, saj je treba vsako napako videti, seveda pa ne gre brez čiste pravičnosti. Dvorana jih izžvižga, vpije žaljivke in jim na parket meče papirnate rakete v primeru da proste mete dodelijo "Barci". V nasprotnem primeru je njihova odločitev podkrepljena z bučnim aplavzom.

Včeraj sem te ljudi občudovala. Sodijo v športu, torej ne odločajo o prostosti in nadaljni usodi nekega posameznika. Pa vendar se zdi, da so edini osebnostno močni na tekmi, ki ne sledijo slepo množici fanatičnih navijačev, ki niso ovce. Zdržati morajo še tako močne pritiske in žalitve, saj je vsakič tekma za določeno ekipo na domačih tleh. Pa čeprav si mnogi vsega tega ne zaslužijo, navsezadnje...kako za vraga je nekdo lahko bolje videl napako iz zadnje tribune vse prej kot majhnih Stožic kot sodnik, ki je bil oddaljen nekaj metrov?

Da, pravica in pravičnost sta absolutno subjektivni. Tudi pravila ki veljajo za vse, si poskušajo nekateri prikrojiti v svoj prid. In s takimi bom imela opravka jaz. Situacija bo podobna tekmi, le da bo moj rumeni karton pomenil ječo. Šele zdaj sem se dodobra zavedla odgovornosti, ki jo nameravam prevzeti na svoja ramena v prihodnosti. Vem, da se bom trudila po svojih močeh, vendar je moj glavni zadržek v javnosti. Dejstvo je namreč, da smo ljudje vedno in povsod ovce. Toda ta horda potrebuje vodiča, saj nihče od njih za dobro družbe noče sprejeti takih pogojev in odgovornosti. Vendar slej kot prej bodo morali svoje kriterije spustiti in prenehati zahtevati sodniškie junakoe. Takrat bo sodstvo dobilo svoj pravi, primarni pomen. Do tedaj pa bomo v poročilih poslušali o ukinitvi trajnega sodniškega mandata in bombah, postavljenih na okenske police slovenskih sodnikov.

Solze so kot biseri...bolečina jih rodi!

Življenje je nepredvidljivo in na nek način imamo srečo, da ne vemo kaj se nam bo vnaprej zgodilo. Zagotovo bi vse storili drugače, vendar nam tudi konkretna dejanja, pa čeprav ne ravno prijetna, lahko predstavljajo vzrok za razmislek, saj delujejo kot očiten krik po spremembi. Kolikokrat sem v tem tednu slišala stavek: "Neuspešen kolokvij ni razlog za paniko ali obup, je razlog za spremembo načina učenja."

Prav tako so solze. Povzroči jih bolečina, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo od njih zbežal ali preprečil bolečino. Slednje je prav gotovo težji izziv, prinaša pa neprimerno boljše rezultate. Včasih je dovolj le spremenjen pogled na življenje, le kanček vnešenega optimizma, jutranji nasmeh in vera vase ter v ljudi, ki nas obdajajo. Spet drugič je boj z bolečino težji, neusmiljen in daljši. Na koncu pa v vsakem primeru izidemo kot zmagovalci, moralno obogateni, močnejši, kot osebe, ki bodo lahko nudile podporo tudi drugim v podobnih okoliščinah.

V veliki zmoti živijo tisti, ki so prepričani, da jim bo v življenju postlano samo z rožicami. Človek je primoran hoditi tudi po trnju, ki mu povzroči krvave in globoke rane, na katere jih vedno spomonjajo brazgotine, ki se nikoli ne zacelijo. A prav ob tem so trenutki idealni, da se prepričamo, kdo nam veliko pomeni in kdo nas ima zares rad. S tem spoznanjem je pozabljena še tako boleča rana, pozabljeni so tudi najtemnejši trenutki.

Življenje je kot cesta...polno ovinkov, za katerimi ne vemo kaj nas čaka. Lahko je tam nevarnost, lahko je nova oseba, ki bo za vedno spremenila naše življenje. Veliko je temnih predorov, pri katerih dolgo ne vidimo konca in svetlobe. Na vsakem razpotju nas čaka semafor, ki nam da čas da razmislimo in se odločimo za pravo smer. Vendar z volanom ne razpolagamo nujno sami, prostora je še za nekaj sopotnikov, ki nam lahko pomagajo. Na koncu pa je vedno dober voznik le tisti, ki ima za sabo že dolgo, nevarno in negotovo pot, pa mu je vseeno uspelo priti na cilj.

It was supposed to be the greatest night...

A poznate občutek ko vse natančno načrtujete, pa vam v zadnjem hipu načrte preprečijo služba, starši ali pa prehlad? Najbrš se nihče noče tako počutiti. Niti jaz.

Vendar po drugi strani vsega tudi ne moremo načrtovati. In prevelikokrat pozabimo dogodke, ko se nam nepričakovano zgodi nekaj dobrega. Življenje je borba in svet je krut. Polepša nam ga naše razmišljanje o njem. Lahko si sami v mislih ustvarimo prijetno vasico, v kateri nas obkrožajo le naši prijatelji, kjer vedno sije sonce in katere nam nihče ne more ukrasti. Ko nam je težko, se pač premaknemo tja. To je lahko samo naša "Smrčja vas."

Iz izkušenj vem, da mi največjo težavo povzročajo konci. Počitnic, lepega dneva, prijateljstva. Enostavno ne morem iz spominov, ne maram položaja v katerem sem se znašla po nečem lepem. Vendar če ne bi bilo običajnih, dolgočasnih in sivih dni, ne bi mogla ceniti tistih unikatnih, posebnih, tistih, ko sem lahko samo z njim.

Pač tako je. Vsepovsod nas vodijo občutki. Lahko so pravi ali pa napačni, prijetni ali neprijetni. Z njimi se moramo soočiti.

V dobrem in slabem...

"Da, sprejmem." Tiste tako dolgo pričakovane besede vsake ženske, ki je že od malih nog sanjala da bo slišala to od princa na belem konju, pred oltarjem v najlepši obleki. Pa vendar veliko parov ne ve, da so se tem besedam zaobljubili že prej, na začetku zveze. Že da so prišli do zakona so morali pokazati ogromno ljubezni, potrpljenja, sprejemanja in spoštovanja. S poroko se pravzaprav ne bi smelo kaj preveč spremeniti, vsaj ne v odnosu.

Tudi sama vem da na zaljubljence ne sije vedno sonce. Prej ali slej se najdejo težave. Vzeti jih je treba kot izziv, saj partnerja uspešna rešitev še bolj združi in poveže. Tako počasi postajata eno, skupno razmišljata, isto čutita, se enako trudita,..

Posebno še v težkih časih se zavem, kako rada ga imam in kako ga potrebujem. Vem, da je to šele začetek, da sčasoma pridejo še večje skrbi. Vendar tudi teh me ni strah, če jih bova reševala z roko v roki, če bom vsak večer zaspala v njegovem objemu in me bo v novo jutro prebudil njegov nasmeh. Za to ne potrebujeva poroke. Že zdaj si ob stojiva ob strani in se podpirava, bodisi v trenutkih veselja ali žalosti. In tako bi moralo biti v vseh zvezah. Ni vedno idealno, vendar prav to naju povezuje.

(Čeprav je tudi moja skrita želja obleči si sanjsko belo obleko xD) :**