Le ljubezen te vidi takega, kot si!

Pred kratkim smo praznovali Valentinčka. Tistega nadobudnega Kupida, ki vsakemu od nas izstreli puščico ljubezni v srce prav ko to najmanj pričakujemo. Vendar se mi ne zdi prav, da si posebej izkažemo ljubezen samo na en dan v letu. Objem, poljub in nasmeh bi morali biti vsako jutro pripravljeni za osebo, poleg katere se zbudimo. Zasipanje s preprostimi, simboličnii darili, pa čeprav le s kosilom, bi moralo postati vsakdanje.

Po drugi strani pa je valentinovo ravno pravšnje za poglobljeno razmišljanje in morebiten pogovor o zvezi, odnosih, željah, pričakovanjih in predvsem o pomenu ljubezni. Priznam, da sem sama ta pomen odkrila dva dni po prazniku, pa vendar bolje pozno kot nikoli.

Vedela sem že od začetka, da me ima rad, zato dodatnih čarov ljubezni nisem iskala, to mi je bilo popolnoma dovolj. Pa vendar mi je to čustvo samo pokazalo, kako veličastno je in kaj vse zmore.

Moje ime je bilo vedno razumljeno kot ideal. Vsi so namreč opazili samo šolske in študijske dosežke. Na prste ene roke sem lahko preštela ljudi, ki bi znali v kateremkoli trenutku povedati kaj mi je všeč, česa ne maram in kaj me najbolj razveseli in v oznaki katerih ne bi našla le besed "odličnjakinja", pa štipendija in črni lasje.

Pa saj nisem imela ničesar proti. Vse te trivialne govorice me niso blatile. Ampak vseeno se mi je zdelo, da sem mnogo več. Bila sem še pevka, rada sem pisala pesmi in članke in tekoče govorila špansko. Ljubezen pa mi je do sedaj pokazala vse kar nisem; nisem smučarka, tudi ne adrenalinski tip človeka, ne maram zime, nimam skrivnih prihrankov in v svojih dejanjih opazim mnogo neodločnosti. Organizacija in načrti mi ne gredo dobro od rok in nisem ljubiteljica viskijev.

Vse te negacije pa so mi v prvi meri odprle oči do dejstva, da On to ve, pa me vseeno sprejema tako kot sem in me ima vseeno rad. Kaj več bi si medvedek lahko želel? :)

"Ne zmorem" je le še eden izmed slabih izgovorov!

Popuščanje, vrsta neuspehov, ki jim ni videti konca, spodrsljaji in izgube ter pozabljanje lastnih želja in idealov so najpogostejše posledice stavka: "Ne zmorem!" Dejstvo je, da je vse močno podobno bolezni. Kljub prehladu si kos vsem obveznostim, šele lastno priznanje, da si bolan, te priveže na posteljo.

Samo čakala sem, kdaj se bo tudi pri meni začel pojavljati ta oslabljeni psihološki mehanizem. Ljudje smo Freudovska bitja. Celotno delovanje je odvisno od dogajanj v naših možganih. Dokaz je v tem, da tudi zaljubljeni lahko uspejo v šoli, tudi bolni lahko sami ozdravijo, splošni "kiskoti" se lahko neprestano smejijo in sanje se lahko uresničijo. Potreben je le red in urejenost v našem umskem središču.

Pa kjljub vsemu znanju psihologije nastopijo šibki trenutki. V prvem letniku faksa na primer. Že tako prestrašeni bruci ob enormni spodbudi svojih profesorjev (najpogostejši stavek na predstavitvi predmetov v prvem tednu se glasi: "Le tretjina od tistih, ki sedaj sedite v predavalnici se vas bo po čudežu znašla v 2. letniku!") začnemo dvomiti v naše sposobnosti. Največja želja je vrniti se v puhast objem gimnazijskih zidov in nikoli več slišati za rimsko pravo! :)

Pa se je začelo. Bolezen, oslabljenost, lenoba, dvom in "ne zmorem". Prvi klokvij je šel še uspešno skozi, za moment sem celo prenehala tako močno dvomiti vase, v dejstvo da poznam svoje učne zmožnosti in navade. Pa so se začeli približevati izpiti. Stres je pustil pomemben pečat na mojem zdravju in sledilo je neizogibno-dva izpuščena roka.

In konec koncev je bilo to dobro. Postavilo me je na realna tla. Nihče mi nima pravice uničiti sanj. Tudi tako snobovski profesorji, ki se imajo za biser slovenskega pravnega sistema. Saj niso večni, nekoč bo tudi njih nekdo nasledil. In to bomo mi. Iz njihovih govorov se bomo naučili, da se novopečenega študenta ne ustrahuje ampak se mu raje postavi omejitve za vpis, s tem naredi selekcijo najboljših in se jim nato izkaže spoštovanje.

Nihče mi pač ne more reči, da moja zlata matura ne velja. Mogoče ne velja pri tistih, ki so jim naziv zlatega maturanta kupile očkove debele denarnice. Zame pa je to le še eden v vrsti uspehov, kljukica na seznamu stvari, ki jih hočem doseči v življenju in v katere sem in bom vložila vse svoje sposobnosti. In naslednja alinea na tem seznamu je končana pravna fakulteta. Navsezadnje si dva semesterska izpita lahko pustim tudi za naslednje leto.

"Nina, na enem paralelnem svetu si ti prostitutka!"

Hm...saj ne vem, ali me te besede žalijo ali odpirajo novo debato, katere korenine segajo v davni mesec julij letošnjega leta. Večerna vožnja iz turističnega Krka se je nenadoma spremenila v razpravo med bratoma. "Ali obstaja paralelni svet? Kaj je sploh to? Kje je znanstvena podlaga in kje otipljivi dokazi? Koliko različic vsakega od nas torej obstaja?" Na koncu enotnega zaključka ni bilo. Me je pa utrudilo.

Torej, glede na moje razumevanje (ki je bilo naporno, saj nisem naravoslovec, filozof pa tudi ne), je logika približno taka: Vse izhaja iz dejstva, da je vesolje neskončno. V njem obstajajo številne dimenzije, svetovi. Med njimi so črvine oz. prehodi, preko katerih je možno priti v drug svet, kjer obstaja vse enako kot v tvojem svetu, le življenje poteka drugače. To pomeni, da če sem se v tem svetu odločila za poklic zdravnice, sem v paralelnem življenju lahko tudi prostitutka, ja. :)

Druga ponazoritev je s pomočjo odločitev. Z vsako odločitvijo, ki jo sprejmeš, se bo tvoje življenje obrnilo v dve smeri. Tisti dve se bosta ob novih odločitvah nadaljevali še v dve novi življenji. Vse to nadaljevanje se začne ob rojstvu in konča s smrtjo. Poteka tudi ob najmanjših in nepomembnih odločitvah, na primer: ali bom pobrala šilček, ki mi je padel na tla? Eno življenje se nadaljuje s tem da ga poberem, v drugem, paralelnem svetu, istočasno še vedno leži na tleh.

Tretja, in meni osebno najbolj razumljiva razlaga, pa je s pomočjo frekvenc, ki jo v svojih knjigah uporabi Castaneda. Svet v katerem smo, oddaja frekvenco, s katero smo bitja na tem svetu usklajena. Zato doživljamo isto realnost, okolico, dogodke. Če bi človeku frekvenco spremenili, bi ugledal drugo dimenzijo in drugo zavedanje. Ostal bi na istem mestu, spremenil pa bi se potek dogodkov, realnost,...

Sama nisem velik pripadnik filozofskih, budističnih in podobnih teorij. Prav tako nisem pretirano znanstveni navdušenec. Moram pa priznati, da me je ta teorija nekako pomirila.  Vedno sem namreč razmišljala o posledicah svojih odločitev, predvsem o tistih pomembnih, za katere se mi je zdelo, da se nisem najbolje odločila. Tolaži me ideja, da nekje v tem vesolju doživljam drugačne posledice, živim drugačno življenje. Prav gotovo v principu nasprotujem vsem vaškim tercialkam. Mogoče sem metalka. Ali pa modna oblikovalka. Nekje pa imam prav gotovo štiri otroke! :)

Druga polovica poker igralca!

"Kaj pa lahko naredi z igrami na srečo?! Še vsakemu se je zgodilo, da so izgubili vse! Slej kot prej bo zapravil vse imetje. Pazi, sreča se bo zagotovo obrnila proti njemu!" Besede, stavki, opozorila modrih in izkušenih starejših generacij (pa tudi kakšen osebek mojih let se najde), ki se mi vedno odvrtijo, ko komu omenim, da se moja boljša polovica ukvarja s pokrom. Tako je, kot bi poslušala pokvarjen radijo;gumb replay je zataknjen in ne glede na to, da se trudim po vseh svojih močeh, radio kar naprej ponavlja tiste svoje, tako napačne besede, ki mi kar naprej odzvanjajo v ušesih.

Zaboli me, ko mi to reče oseba, ki meni ali celo nama obema nekaj pomeni. Res je, da zaupam v njegove sposobnosti, vendar ne slepo. Pri tem me pač ni mogla voditi le ljubezen, treba je bilo dodati tudi kanček razuma, truda in poguma. Nihče od ljudi, ki poker štejejo med igre na srečo pa mu ni pripravljen prisluhniti. Ne dajejo priložnosti, da bi jih vsaj površno seznanil s to igro. Reči pokru igra na srečo je namreč kot reči jabolku mango.


No, pa da dokažem, da moje priznanje o (površinski) seznanjenosti s pokrom ni le prazen niz besed. Poker je igra razuma, matematike in statistike. Že na začetku, ob prvih dveh podeljenih kartah, je potrebnega mnogo razmišljanja in računanja verjetnosti, da igralec ugotovi, kakšne so možnosti za njegov uspeh. Če presodi da jih ni, odstopi. Računanje in odstop pridejo v poštev tudi v vseh nadaljnjih korakih. Kakor seveda tudi višanje stav in spreminjanje možnosti za zmago. Nič ni odvisno od sreče. Uspeh leži na izkušenosti, znanju in treznem razmišljanju igralca. S pravimi potezami in poznavanjem nasprotnika lahko zmaga tudi s slabimi kartami.

Prav zato pa je poker igra, ki od poteze do poteze zahteva visoko stopnjo psihične stabilnosti in čvrsto osebnost. Rezultati nihajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, pogosto brez razloga na igralčevi strani. Prav to pa poskušajo nekateri izmed njih doseči celo kariero. Postati gospodar svojega razpoloženja, svojih misli v tem poslu zagotavlja preživetje.

Nekaterim je to pisano na kožo, spet drugi to počnejo le iz pohlepa in brez vsakega znanja ter tako blatijo igro. Prav zaradi njih ima igra v družbi negativen prizvok, spada med igre na srečo, v mnogih državah pa jo na različne načine omejujejo. Vendar dobremu igralcu bo ne glede na vse uspelo. Verjamem, da tebi bo, Samo! ;)

So this is Christmas, and what have you done?

Božični prazniki v meni prebudijo vonj po cimetu in potici, spomin na skupne družinske večere ter občutek veselja ob odpiranju daril in postavljanju jaslic. Vsako leto bolj pa opažam, da je božič postal sredstvo v rokah komercialnih velikašev. Ljudje ga na žalost občutijo bolj kot breme za svojo denarnico kot stik z družino. Sodobni svet je izgubil bistvo Jezusovega rojstva-božičnega duha, prevzetega z mirom, svetostjo, ponižnostjo, ljubeznijo in sožitjem.

Je pa ta čas odličen za letne obračune. Enkrat v letu se enostavno moramo vprašati kaj vse smo storili, kaj lahko spremenimo in s čim bi morali nadaljevati. Sama se nad sabo zamislim prav na božični večer.

Letošnji rezultat je naslednji:
Ponosna sem predvsem na dobrodelnost, ki smo jo letos izkazale s pevkami. Vsakoletni obisk pred božičem v domu starejših občanov, je postal že naš običaj. Zavedati se moramo, da "vsak bo enkrat star in siv, boš vidu, tudi ti boš bil" (Trkaj). Tamkajšnji stanovalci in osebje nam vsakič izkažejo izredno hvaležnost. Ob prepevanju božičnih pesmi se mnogo kateremu od njih utrne solza, želeli so, da bi bil med prazniki z družino in se spomnlii že mnogih preteklih božičev. Rade prisluhnemo njihovim pričevanjem o preteklosti, ponavadi vključujejo revščino in način krašenja dreveščka. Razidemo se v želji, da se naslednje leto spet srečamo, vsaka od nas pevk pa si potihem želi, da bi tudi nam na stara leta vsaj za božič prišel nekdo prepevat.


Potreben je nov hobi, po možnosti mora vsebovati tehnike sprostitve. Resno že razmišljam o jogi, ker ta faks in natempiran slog življenja pač ubijata.

Tako kot vsako leto je treba tudi v 2012 zakorakati skupaj z napredkom. Današnja družba zahteva popolnost. Treba je torej izbrati najboljše opcije in reakcije v čisto vsaki situaciji. Biti najboljši, pa vendar se ne truditi preveč. Izstopati, a se ne izpostavljati. Garati, pa ne biti utrujen. Biti ljubljen, a ne preveč ljubiti. Ravnati trezno, s trdno osebnostjo, pa vendar upoštevati čustva.

Bomo videli, kaj vse se bo uresničilo. Miren in vesel preostanek božiča vsem skupaj! ;)

...and supergirls don't cry...

"Optimism is just a lack of information", sem prebrala v kotičku na skypu, kamor napišeš misli, mnenja, dogodke, katere želiš deliti s svojimi prijatelji. Pa vendar se ne strinjam v celoti. Upanje se nam res lahko rodi ravno zaradi tega, ker nam manjka informacija, ki bi ga sicer pokopala, pa vendar lahko prav ta optimizem, kljubovanje in volja premikajo gore.

Profesor ekonomist nam velikokrat omeni, da na ekonomskem področju postajamo vse preveč črnogledi in to čisto brez potrebe. Ob tem doda da to nikakor ni v skladu s slovenskim značajem, s karakterjem narodne upornosti, kljubovanja in vztrajanja pod mnogimi leti nasilne nadvlade drugih, sosednjih narodov in hkratnega zatiranja iz njihove strani na vseh področjih. Vendar ta pesimizem tako Slovenci kot tudi vsi drugi prenašamo na ostala področja življenja, začeli smo ga posploševati. Ne zavedamo se, kako zelo slabo je to za nas same, za našo osebnost in telo.

Ko beremo časopise, novice in revije, si naši možgani ob slabih razpoloženjih (med katere spadajo pesimizem, tesnoba, melanholija, žalost) zapomnijo še več slabih informacij, s tem se poveča količina stresa in nas pahne v začaran krog obupa in smiljenja samemu sebi, iz katerega ne vidimo rešitve. Vsak človek pri zdravi pameti bi v tem prepoznal neizogibno katastrofo, pa kljub temu kot ovce vsi ravnamo enako, prav po tem receptu.

Po drugi strani so nekatere redke izjeme zmožne samo z voljo in močjo misli prekositi same sebe. Rušijo napovedi zdravnikov, ki jih imamo v današnjem svetu za alfo in omego, postavljajo nove rekorde na športnem, socialnem, umskem področju, znanosti odstirajo nova obzorja in predvsem uresničujejo zastavljene cilje. Ob tem, ko usmerjajo svoje življenje po poteh, ki so si jih sami natančno začrtali, se ne pustijo motiti. Vedo namreč, da so trenutki, ki minejo tako, kot so si jih zamislili, edini njihovi. Nikomur nič ne dolgujejo, vzeli so le kar je njihovega, pa vendar jih ta osnova bogati. Svet bodo zapustili neprimerno boljši od drugih, ovenčani z izkušnjami in neprecenljivimi spomini.

Zgraditi si trdno osebnost in ustvariti nadzor nad lastnimi mislimi, da ne bodo postale propustne za pesimizem moderne dobe, tako še vedno ostaja največji izziv življenja. S tem nam je dano vse, ker dobimo življenje naših želja.

Življenje je....sveto! (Matic, 8 let)

Pred tremi dnevi sem v učilnici, kjer imamo pevske vaje, med množico risbic, ki visijo na steni in prikazujejo srečne družine učencev, opazila zgoraj omenjeno mnenje. Nadobudni osemletnik ga je dodal mnenjem o življenju številnih sošolcev, vendar je bilo prav njegovega skoraj nemogoče zgrešiti. Napisano je bilo z rdečimi, malce nerodno oblikovanimi velikimi tiskanimi črkami na živo rumeni podlagi. Kot da bi me napis nagovoril sem se ustavila in začela o tem razmišljati.

Le kako lahko osemletnik izreče mnenje, ki se ga večina odrastlih ljudi ne zaveda? V pustem vsakdanjiku le tarnajo zaradi množice obveznosti. Pa ima res vsem drugim navkljub lahko otrok tako zrelo dojemanje? Menim, da lahko. Prav vsi bi se morali večkrat ravnati po njihovem razmišljanju, najti otroka v sebi in poiskati rešitev za problem na čisto preprost, logičen način.

Malčki so tisti, ki vsak dan cenijo druženje in igro s prijatelji. Zvečer navdušeno pripovedujejo staršem o doživetjih in novih spoznanjih, pa čeprav se jim eno in isto dogaja vsak dan. Zdi se, da so kot goba, ki vsrka vse znanje, ki mu ga okolica lahko ponudi in s tem pridobivajo izkušnje. Veseli in ponosni so nase vsakič ko zmagajo v spominu ali pri človek ne jezi se. Za srečo pa ne potrebujejo najnovejšega avta ali razkošnega stanovanja. Dovolj jim je že pozornost sočloveka in občutek, da so iz strani staršev, sorodnikov in vrstnikov ljubljeni in zaželjeni.

Kakorkoli se nam zdijo ti občutki tuji, pa se moramo zavedati, da smo vsi bili nekoč otroci. Prijateljev si nismo izbirali zaradi njihovega premoženja, nismo se ozirali na izobrazbo staršev, pa tudi ne na leto ali dve starostne razlike. Vsi smo se od srca nasmejali, ko je bilo nekaj smešno in se spontano zjokali, ko smo bili prizadeti. Cenili smo iskrenost in nismo odklanjali pomoči, obsojali pa smo goljufijo, hinavščino in zlo. (Kar spomnite se, kako neutolažljivi so pri igri otroci, če vrstniki goljufajo).

Pogosto se mi zdi, da smo vse to prerasli, pa čeprav bi nam taki občutki in vrednote prišli v sedanji situaciji še kako prav. Brez njih namreč življenje izgublja prav tisto svetost, ki jo lahko še občutijo osemletniki. In prav zagotovo ne bi bilo napačno kakšnega izmed odraslih pred službo posaditi v otroški bazenček s kupom osemletnikov ob njem. Mogoče bi jih pa le vprašal za nasvet in nato sprejemal bolj logične in pravične odločitve. ;)