20?!? Skrajni čas da začnem živeti!

Zjutraj so me zbudili zvoki deževnih kapelj, ki so vztrajno trkale po oknu. Za milimeter sem odprla oči, potem pa se čemerna obrnila na drugo stran, pokrila z odejo čez glavo in poskušala znova zaspati. Zamerila sem vremenu. Kako lahko dežuje prav na moj rojstni dan, saj je vendar jasno, da si ne želim skakanja po lužah, sploh ker je SREDI POLETJA!?!

Uspelo mi je smukniti v svet sanj še za dodatni dve uri, potem pa se mi je zazdelo da me božajo sončni žarki... Skočim iz postelje, pogledam čez okno in potem me je prešinilo... "V svojem življenju potrebujem tak preobrat kot ga je naredilo tole vreme!"

Dvajseta so pač skrajni čas da delamo več stvari naenkrat, da ljubimo, da si pripravimo teren za prihodnost, da uživamo, da se smejemo, da kljubujemo in da spreminjamo. Dvomim sicer da bo šlo vse naenkrat, vendar sem si vseeno zastavila nekaj ciljev, brez katerih se ne more vse končati. Živimo nedvomno zato, da pustimo pečat, da drugi vedo da smo živeli in da sei predstavlajo, kako morajo oni živeti.

Od danes naprej se ne bojim več izpitov, niti univ.dipl.dr. prava. Nekoč bomo še sodelavci. Pravo, padlo boš. Že od nekdaj si želim jezikovne certifikate iz španščine, angleščine, pa tečaj nemščine-kdaj, če ne zdaj? Jeziki so nedvomno nekaj, s čimer bom lahko konkurirala vsem tistim, ki jih srečujem v predavalnici. Hmm, pa napisala bi knjigo. Zakaj pa ne, saj že imam naslov. Pa morje, novo stanovanje in kolesarjenje po ljubljanskih ulicah. In vsaj toliko ljubezni kot zdaj.

Ves entuziazem malo zaduši študentsko delo, pa vendar, cent na cent sta dva centa. Energije za tekanje od mize do mize in prijetno smehljanje mladim babicam, ki te že tretjič pošljejo po kozarec vode v prihodnjih letih resda ne bo kaj več. Torej pripišimo še strežbo.

Zdaj pa le še novim dogodivščinam naproti. Hasta la vista! :D

http://www.youtube.com/watch?v=-uG20JBRGGs

Plan B pride v poštev šele, ko plan A popolnoma propade!

Pravna fakulteta. Središče znanja, ki te pripelje v prestiž. Skladišče pravičnosti. Center moči za ustvarjanje pravil po svoji presoji, za interpretacijo zakonov glede na svoje razpoloženje. Prva stopnička do ugleda vsaj na državni ravni.

Pa vendar se vsakič znova vprašam ali je vredno? Biti vsak dan v kontaktu z ljudmi, ki ubijajo tvojo moralo in ki te na krivičen način navadijo biti odporen na svojo vest. Njihovo glavni poslanstvo se zdi zatiranje vrednot poštenosti, morale, pravičnosti in iskrenosti, ki so nam jih privzgojili starši. Z največjim veseljem to počnejo na boleč način. Subjektivno ocenjevanje na podlagi počutja ali pa pač izgleda je tu edini zakon. Drobni tisk opozarja na izobrazbo teh ljudi, ki te lahko kadarkoli spravi v sodni postopek. In jaz sem z njimi prostovoljno podpisala pogodbo.

Po prvem neuspešnem izpitu, v katerem je bila moja edina napaka, da sem pisala prav, pa po mnenju profesorice nisem razumela (saj tudi če bi bilo res, kaj pa je pravo drugega kot "piflanje"), si človek že po naravi začne delati rezervne načrte. Klasična filologija se z ekonomijo bori za prevlado na drugem mestu. Tolažba z dejstvi, da je tudi to moja strast in da najbrž ne bo prehudo, je še kar učinkovita. Sploh ko se ji pridružijo argumenti o zapravljenem času, trudu, zdravju in psihi.

Pa vendar se v meni hkrati začne prebujati maščevalnost. Vem, da bi lahko postala zelo dobra latinistka ali pa ekonomistka, ki bi ji dejansko uspelo najti službo v današnjih okoliščinah. Ampak v nobenem od teh poklicev se ne morem postaviti po robu tistim, ki so me najbolj prizadeli. In noben od teh poklicev ni tisti, ki se pojavlja v mojih sanjah.

Prešine me, da en (čeprav prvi) neuspešen izpit ne pomeni ničesar, naslednji, katerega rezultate dobim čez tri dni, bo gotovo boljši. Potem pa naprej. Še najmanj trije poskusi me ločijo od vdaje. Oni se bodo mene prej naveličali, kot jaz njih, I guess, sploh če bodo padci neutemeljeni.

Odgovornost!

Beseda je kot taka in v številnih zvezah uporabljena vsak dan. Večkrat. Vendar koliko ljudi dejansko pozna njen pravi, življenjski pomen?

Odgovornost prevzeti krivdo, govoriti resnico, opravljati dolžnosti. Večini je prva asociacija služba, delo. Zelo malo pa nas pomisli še na nekoliko širši obseg. Človek ima mnoge odgovornosti tudi do sebe in najbližjih, ki se ne povezujejo vedno z delom. Odgovornost, da si vzamemo čas zase, da premislimo o tem, kaj bi radi počeli, za katere osebe v življenju smo hvaležni. In nenazadnje tudi, da od časa do časa molčimo.

Mišljenj in občutkov drugih včasih pač ne gre spreminjati. Tudi če si še tako želimo, da bi se skladali z našimi. Vsak človek je pač individualna osebnost, ki ima svoje pravice in svoboda mišljenje spada mednje. Najtežje jo je sprejeti pri intimnih stvareh, vendar človek, ki to zmore, zmore vse-tak človek je zmagovalec. Ne samo iz vidika samega sebe, saj je mnogokrat potrebnega več napora in truda, kot mislimo, da smo ga sposobni, ampak tudi z vidika drugih.

Ko se ob takih dogodkih zamislim, mi postane jasno, da je toleranca in možnost zdravega sprejemanja in prilagajanja ena najtežje privzgojljivih stvari. Pa vendar sta starša mnogo let vztrajno delala le na tem. Prikrito, z nepomembnimi primeri, v navidez nedvomljivih situacijah. Še vedno pa mi je težko to znanje unovčiti.

Važen je namen, pravi pregovor. Verjamem, da v tem primeru ne gre za izgovarjanje. Kajti z vsakim poskusom postaja malce lažje. Ljudje smo navsezadnje bitja, ki se učimo (tudi) iz izkušenj. Če se naučimo te lekcije, smo v življenju dosegli že kar nekaj.

Le ljubezen te vidi takega, kot si!

Pred kratkim smo praznovali Valentinčka. Tistega nadobudnega Kupida, ki vsakemu od nas izstreli puščico ljubezni v srce prav ko to najmanj pričakujemo. Vendar se mi ne zdi prav, da si posebej izkažemo ljubezen samo na en dan v letu. Objem, poljub in nasmeh bi morali biti vsako jutro pripravljeni za osebo, poleg katere se zbudimo. Zasipanje s preprostimi, simboličnii darili, pa čeprav le s kosilom, bi moralo postati vsakdanje.

Po drugi strani pa je valentinovo ravno pravšnje za poglobljeno razmišljanje in morebiten pogovor o zvezi, odnosih, željah, pričakovanjih in predvsem o pomenu ljubezni. Priznam, da sem sama ta pomen odkrila dva dni po prazniku, pa vendar bolje pozno kot nikoli.

Vedela sem že od začetka, da me ima rad, zato dodatnih čarov ljubezni nisem iskala, to mi je bilo popolnoma dovolj. Pa vendar mi je to čustvo samo pokazalo, kako veličastno je in kaj vse zmore.

Moje ime je bilo vedno razumljeno kot ideal. Vsi so namreč opazili samo šolske in študijske dosežke. Na prste ene roke sem lahko preštela ljudi, ki bi znali v kateremkoli trenutku povedati kaj mi je všeč, česa ne maram in kaj me najbolj razveseli in v oznaki katerih ne bi našla le besed "odličnjakinja", pa štipendija in črni lasje.

Pa saj nisem imela ničesar proti. Vse te trivialne govorice me niso blatile. Ampak vseeno se mi je zdelo, da sem mnogo več. Bila sem še pevka, rada sem pisala pesmi in članke in tekoče govorila špansko. Ljubezen pa mi je do sedaj pokazala vse kar nisem; nisem smučarka, tudi ne adrenalinski tip človeka, ne maram zime, nimam skrivnih prihrankov in v svojih dejanjih opazim mnogo neodločnosti. Organizacija in načrti mi ne gredo dobro od rok in nisem ljubiteljica viskijev.

Vse te negacije pa so mi v prvi meri odprle oči do dejstva, da On to ve, pa me vseeno sprejema tako kot sem in me ima vseeno rad. Kaj več bi si medvedek lahko želel? :)

"Ne zmorem" je le še eden izmed slabih izgovorov!

Popuščanje, vrsta neuspehov, ki jim ni videti konca, spodrsljaji in izgube ter pozabljanje lastnih želja in idealov so najpogostejše posledice stavka: "Ne zmorem!" Dejstvo je, da je vse močno podobno bolezni. Kljub prehladu si kos vsem obveznostim, šele lastno priznanje, da si bolan, te priveže na posteljo.

Samo čakala sem, kdaj se bo tudi pri meni začel pojavljati ta oslabljeni psihološki mehanizem. Ljudje smo Freudovska bitja. Celotno delovanje je odvisno od dogajanj v naših možganih. Dokaz je v tem, da tudi zaljubljeni lahko uspejo v šoli, tudi bolni lahko sami ozdravijo, splošni "kiskoti" se lahko neprestano smejijo in sanje se lahko uresničijo. Potreben je le red in urejenost v našem umskem središču.

Pa kjljub vsemu znanju psihologije nastopijo šibki trenutki. V prvem letniku faksa na primer. Že tako prestrašeni bruci ob enormni spodbudi svojih profesorjev (najpogostejši stavek na predstavitvi predmetov v prvem tednu se glasi: "Le tretjina od tistih, ki sedaj sedite v predavalnici se vas bo po čudežu znašla v 2. letniku!") začnemo dvomiti v naše sposobnosti. Največja želja je vrniti se v puhast objem gimnazijskih zidov in nikoli več slišati za rimsko pravo! :)

Pa se je začelo. Bolezen, oslabljenost, lenoba, dvom in "ne zmorem". Prvi klokvij je šel še uspešno skozi, za moment sem celo prenehala tako močno dvomiti vase, v dejstvo da poznam svoje učne zmožnosti in navade. Pa so se začeli približevati izpiti. Stres je pustil pomemben pečat na mojem zdravju in sledilo je neizogibno-dva izpuščena roka.

In konec koncev je bilo to dobro. Postavilo me je na realna tla. Nihče mi nima pravice uničiti sanj. Tudi tako snobovski profesorji, ki se imajo za biser slovenskega pravnega sistema. Saj niso večni, nekoč bo tudi njih nekdo nasledil. In to bomo mi. Iz njihovih govorov se bomo naučili, da se novopečenega študenta ne ustrahuje ampak se mu raje postavi omejitve za vpis, s tem naredi selekcijo najboljših in se jim nato izkaže spoštovanje.

Nihče mi pač ne more reči, da moja zlata matura ne velja. Mogoče ne velja pri tistih, ki so jim naziv zlatega maturanta kupile očkove debele denarnice. Zame pa je to le še eden v vrsti uspehov, kljukica na seznamu stvari, ki jih hočem doseči v življenju in v katere sem in bom vložila vse svoje sposobnosti. In naslednja alinea na tem seznamu je končana pravna fakulteta. Navsezadnje si dva semesterska izpita lahko pustim tudi za naslednje leto.