Pa vendar se vsakič znova vprašam ali je vredno? Biti vsak dan v kontaktu z ljudmi, ki ubijajo tvojo moralo in ki te na krivičen način navadijo biti odporen na svojo vest. Njihovo glavni poslanstvo se zdi zatiranje vrednot poštenosti, morale, pravičnosti in iskrenosti, ki so nam jih privzgojili starši. Z največjim veseljem to počnejo na boleč način. Subjektivno ocenjevanje na podlagi počutja ali pa pač izgleda je tu edini zakon. Drobni tisk opozarja na izobrazbo teh ljudi, ki te lahko kadarkoli spravi v sodni postopek. In jaz sem z njimi prostovoljno podpisala pogodbo.
Po prvem neuspešnem izpitu, v katerem je bila moja edina napaka, da sem pisala prav, pa po mnenju profesorice nisem razumela (saj tudi če bi bilo res, kaj pa je pravo drugega kot "piflanje"), si človek že po naravi začne delati rezervne načrte. Klasična filologija se z ekonomijo bori za prevlado na drugem mestu. Tolažba z dejstvi, da je tudi to moja strast in da najbrž ne bo prehudo, je še kar učinkovita. Sploh ko se ji pridružijo argumenti o zapravljenem času, trudu, zdravju in psihi.
Pa vendar se v meni hkrati začne prebujati maščevalnost. Vem, da bi lahko postala zelo dobra latinistka ali pa ekonomistka, ki bi ji dejansko uspelo najti službo v današnjih okoliščinah. Ampak v nobenem od teh poklicev se ne morem postaviti po robu tistim, ki so me najbolj prizadeli. In noben od teh poklicev ni tisti, ki se pojavlja v mojih sanjah.
Prešine me, da en (čeprav prvi) neuspešen izpit ne pomeni ničesar, naslednji, katerega rezultate dobim čez tri dni, bo gotovo boljši. Potem pa naprej. Še najmanj trije poskusi me ločijo od vdaje. Oni se bodo mene prej naveličali, kot jaz njih, I guess, sploh če bodo padci neutemeljeni.
