Uspelo mi je smukniti v svet sanj še za dodatni dve uri, potem pa se mi je zazdelo da me božajo sončni žarki... Skočim iz postelje, pogledam čez okno in potem me je prešinilo... "V svojem življenju potrebujem tak preobrat kot ga je naredilo tole vreme!"
Dvajseta so pač skrajni čas da delamo več stvari naenkrat, da ljubimo, da si pripravimo teren za prihodnost, da uživamo, da se smejemo, da kljubujemo in da spreminjamo. Dvomim sicer da bo šlo vse naenkrat, vendar sem si vseeno zastavila nekaj ciljev, brez katerih se ne more vse končati. Živimo nedvomno zato, da pustimo pečat, da drugi vedo da smo živeli in da sei predstavlajo, kako morajo oni živeti.
Od danes naprej se ne bojim več izpitov, niti univ.dipl.dr. prava. Nekoč bomo še sodelavci. Pravo, padlo boš. Že od nekdaj si želim jezikovne certifikate iz španščine, angleščine, pa tečaj nemščine-kdaj, če ne zdaj? Jeziki so nedvomno nekaj, s čimer bom lahko konkurirala vsem tistim, ki jih srečujem v predavalnici. Hmm, pa napisala bi knjigo. Zakaj pa ne, saj že imam naslov. Pa morje, novo stanovanje in kolesarjenje po ljubljanskih ulicah. In vsaj toliko ljubezni kot zdaj.
Ves entuziazem malo zaduši študentsko delo, pa vendar, cent na cent sta dva centa. Energije za tekanje od mize do mize in prijetno smehljanje mladim babicam, ki te že tretjič pošljejo po kozarec vode v prihodnjih letih resda ne bo kaj več. Torej pripišimo še strežbo.
Zdaj pa le še novim dogodivščinam naproti. Hasta la vista! :D
http://www.youtube.com/watch?v=-uG20JBRGGs
